Slovenci neradi govorimo o denarju, čeprav nas zanima. Mi s tem nimamo težav. Živimo preprosto in ne trošimo (preveč) denarja, ampak ga rajši dajemo na kupček, da lahko (še) kam gremo. To velja tudi za življenje na poti, saj iščemo ravnovesje med tem, da nam je udobno in lepo, in da ne zapravljamo preveč, kjer ni treba. Na našem družinskem popotovanju po Tajski smo v enem mesecu zapravili
1300 EUR (ali cca 43 EUR na dan):
od tega največ za prenočišča: 650 EUR (kar je polovica),
in hrano: 500 EUR (ja, veliko jemo 🙂 );
ostalo je šlo večinoma za prevoze: 150 EUR.
Prenočišča. Včasih pridejo z zajtrkom, ponavadi ne. Pri tem smo malce izbirčni. V časih brez otrok bi si gotovo izbirala cenejša prenočišča in sicer zato, ker v sobi ponavadi preživiš zelo malo časa – večinoma prideš bolj spat. Ko potuješ z majhnimi otroki pa v sobi preživiš precej več časa (npr. spanje čez dan), zato se nam zdi smiselno, da je soba malce večja – da se dekleti lahko gibata in nam je bolj udobno. Tako da za prenočišča plačujemo nekje v povprečju 20 eur na noč (kar je že “middle-range”). Po drugi strani pa nam zaenkrat povsem ustreza, če imamo samo eno veliko posteljo (ali dve majhni), in ne potrebujemo dodatnih ležišč. Prenočišča smo večinoma iskali prek Agode, ker so (ne vemo sicer zakaj) vedno cenejša kot pa na licu mesta (v hotelih). Majhni otroci imajo zastonj in za njih ni treba nič dodatno plačevati (razen če hočeš dodatne postelje).
Hrana. Kar se tiče prehranjevanja na poti imamo nekaj posebnosti. Kosilo vedno jemo zunaj, medtem ko si zajtrke in/ali večerje večkrat kupimo in naredimo sami (npr. v trgovini kupimo kruh ali toaste, med, marmelado, ali pa kosmiče in mleko, jogurt…). Ker smo redni obiskovalci tržnic, se tam sproti zalagamo s sadjem in zelenjavo, ki ga veselo malicamo čez dan. Vse skupaj nam daje precej svobode in z malo domišljije si pripravimo res okusne in bogate (pa čim bolj zdrave) zajtrke ali večerje – kosmiči s tropskim sadjem zjutraj na plaži – njam. Ni se nam treba prilagajati kdaj bomo jedli (ker vstajamo bolj zgodaj ni treba čakati da se odprejo restavracije). Poleg tega lahko izbiramo kje bomo jedli, kar je še najbolj priročno zaradi Pike, da lahko leze naokrog in raziskuje. In seveda, zapravimo dosti manj oz. za isti denar pojemo veliko več. Hrana je pri lokalcih (na ulici) ponavadi vsaj tako okusna kot v kakšnem turističnem središču, pa tudi precej bolj poceni. Kam bomo šli jest se zato odločamo na podlagi tega, kaj se nam lušta in kaj bomo naročili za otroke.
Prevozi. Ko potuješ z majhnimi otroki za prevoze plačaš precej več denarja. Poleg tega, da nosiš več prtljage, tudi od otrok ne moreš pričakovati, da bodo hodili dolgo časa – sploh po vročem soncu. Tako da smo se od avtobusnih ali železniških postaj do prenočišč večkrat peljali s taksijem. Proti koncu smo sicer začeli uporabljati še javne mestne avtobuse, kar je tudi zanimiva in poceni rešitev. V glavnem velja, da se najbolj prilagajamo otrokom. Mija sicer precej časa lahko hodi sama, tako da gremo včasih v eno stran peš, nazaj pa se peljemo. Poleg tega smo se v mesecu, ki smo ga preživeli na Tajskem naučili, da lahko v kosu potujemo največ 3 ure z avtobusom in največ 4 z vlakom (optimalno je 2 uri). Kar je več postane zelo naporno in nesmiselno. Zato smo se na naši poti tudi tako pogosto ustavljali in obiskali cel kup novih krajev. Še tole, za majhne otroke tudi ni treba plačevati kart – razen če želiš, da imajo svoj sedež.
Ergo Da se zapraviti tudi manj, z lahkoto pa zapraviš veliko več 🙂
Koliko smo zapravili na našem družinskem popotovanju po Sumatri?
