Tisto vroče poletno dopoldne
nas je povabilo
in rekli smo JA, pejmo kampirat.
V Logarsko dolino, tam še nismo bili.
Vsaj ne da bi vedeli.
Hop, pakiramo. Nabašemo še kovter.
Na Bregu pa še šotor in spalke.
Da nam bo res toplo.
Pozdrav starim staršem, v avto nabašemo še navdušene nasmeške, in že se peljemo.
S smčečimi dekleti v zadnjem delu avtomobila.
Čisto novi dogodivščini naproti.
Kampirali smo 2 leti nazaj, z Mijo. In malo piko v trebuhu.
In danes tako. To bo poln šotor.
Ovinkasta cesta nas skozi simpatične odročne vasice pripelje do kampa Menina.
Tam se srečamo s prijatelji.
Postavimo šotore, ki navdušijo dekleta, da skačejo not in ven.
Tako malo je treba.
Kamp ima otroško igrišče in majceno jezero – rokav reke. Za čofotalce. In vse naše čofotalke.
Nima pa preglednega ločevanja odpadkov. Velik minus.
Sprehod po kampu medtem, ko se večeri pripelje cel kup vonjav, po takih in drugačnih večerjah.
Eden za drugim se počasi okrog premičnih domovanj prižigajo ognji.
Nekateri se iskrijo kot sanje, visoko v nebo.
Lepo je. Nekaj čarobnega je na ognju.
Žareča svetloba, opojna toplota.
Pika od navdušena nad šotorom ne more zaspati. Dejavu.
Čez 10 minut drnjoha v mojih rokah. Mirno, tiho, kot bubica. Zapre oči in sladko zaspi.
Z Mijo počakamo še na nekaj zvezdic.
Potem gre tudi ona v sanje.
Včasih srečaš neznane ljudi, ki jih takoj začutiš blizu.
S toplo mislijo zaspim v naši današnji hiški.
Po nočni urici za lulanje pod zvezdnatim nebom me v jutro prebudi Mijino navdušenje in žvrgolenje ptic.
Kakšen čudovit začetek dneva.
Zaspane oči in skuštrane glave.
Pomoliva glave iz šotora v zelen, svetleč, bleščeč dan. Tako spokojno je.
Jutranji sprehod po kampu.
Neskončno odtenkov smrčanja in odpenjanja zadrg. Hihi.
Čarobni sončni žarki, ki kukajo skozi drevesa in rišejo meglico sanj.
Je res, ali sanjam?
Domač metin čaj
in topli objemi za dobro jutro.
Srčno veselje. iskrive oči.
Trenutki za nas.
Spakiramo in gremo. V Logarsko. Iskat slap Rinka.
Iskali smo in iskali, se zgubljali
in še malo iskali.
Zagledali smo ga od daleč, a blizu nas ni spustil.
Pregnal nas je z grmenjem in dežjem.
V bližnjo planšarijo. Na joto in štruklje.
Njam za sestradane trebuhe in trebuščke.
Potem se zakotalimo po travniku. Med gorami. Gugalnica nas popelje pod oblake.
Vsak svojo pot uberemo. Otroci so utrujeni.
Logistika spanja. Večno vprašanje potepanj z malimi.
Združimo moči in si pomagamo. Čudovito je, ko dihamo drug z drugim.
Uspe nam do male vasice Luče.
Takoj se začuti blizu. Domača.
Je kot odprti muzej.
Vodi nas do reke.
Tam najdemo.
Mir.
Neskončno ljubezen.
Zadovoljstvo.
Male trenutke. Ko smo preprosto skupaj.
Ko je vse lepo. Življenje pa lahkotno kot nežno peresce, ki jadra v pišu poletnega vetra.
Ena sama čarovnija.
Kot svetloba, ki jo večerno sonce riše nad bleščečo reko v odblesku ozelenelih gozdov.
Sreča je, da jih imam. Vse <3
