Nikoli se nisem štela za mestno dekle, niti med ljubiteljico (vele)mest. Vedno me je strašila njihova velikost, množice ljudi, neskončnost betona in zgradb, ki se raztezajo na vse strani in brezmejnost ulic, ki se pretakajo ena v drugo. Bolj kot to mi je všeč, da mesto lahko prehodim in da še kdaj srečam iste ljudi, se ustavim pri istih hišah. A tokrat je bilo drugače.
Kuala Lumpur je ogromna. Posebna. V mestu s tako ogromnim številom stolpnic, ki se dvigajo visoko v nebo, še nisem bila. A že takoj, ko smo se z vlakom pripeljali na postajo KL Sentral in se odpeljali z avtom, sem dobila nenavaden občutek, da mi bo všeč. Visoke stolpnice, pomešane s kolonialno arhitekturo in vsem, kar je še vmes med starim in novim, so se mi zazdele blizu. Meni poprej nepoznan občutek. A ga pustim, da je. Ves čas se spreminjamo in skozi življenje nehamo rasti, če se ne odpiramo novim izkušnjam, novim pogledom.
Tokrat je bila pred nami povsem drugačna izkušnja. Prek strani Airbnb (če še nimate računa se registrirajte preko te povezave in si prislužite 30€ bonusa ob rezervaciji) smo rezervirali stanovanje in se za nekaj dni prelevili v mestne ljudi. Veliko stolpnic je, ki so t.i. “condominium” – stanovanja, ki imajo ob vhodu varnostnike in druge delavce, ponavadi pa je v sklopu stolpnice tudi kakšen bazen in fitnes (bazen je super ideja za tole betonsko vročino in vsi smo bili navdušeni nad čofotanjem). Najbolj smo se sicer veselili kuhinje, pa tudi dejstva, da po 2 mesecih ne bomo več ves čas v 1 sobi. Balzam. Dvigalo nas odpelje do najvišjega, 18. nadstropja naše stolpnice in ko vstopimo v naše sposojeno gnezdo, očarano obstojimo. Majhno je, a čudovito opremljeno. In pogled skozi velika okna, ki te osupne. Če bi imela seznam izkušenj, ki si jih želim v življenju doživeti, bi bila ta zagotovo ena izmed njih. Izkusiti življenje visoko v stolpnici velikega mesta. Nekaj posebnega je. Zjutraj se zbudimo in se z vonjem po kavi zazremo v veličino mestnega življenja. Zaspimo kot majhne mravljice, ena izmed nešteto lučk življenja v stolpnicah vse naokrog. Posebna izkušnja je. Zrem v lučke življenja naokrog in razmišljam o tem, koliko zgodb osvetljujejo. Toliko ljudi, toliko življenj, toliko zgodb. V srcu čutim tisti znan občutek majhnosti in ponižnosti, ki mi ga ponavadi da narava. Samo mravljice smo. Majhnih nožic in veselih src. Mravljice, ki se trudijo, vsaka po svoje. Ni pravih poti, so le različne. In v različnosti se skriva čar; tako drugačni smo si, a hkrati tako zelo podobni. Čutim bogastvo življenja, ki ga oddajajo tisočere zgodbe noči.
Kuala Lumpur ima super urejene javne prevoze. Po mestu smo se vozili z monorail-om, z avtobusi in z Grabom. Imajo tudi 4 zastonj avtobusne linije, ki sicer potekajo predvsem okrog nakupovalnih središč, ampak se jih tudi da fino izkoristit. Mislim da imajo še celo podzemno, ampak do tam pa nismo prišli. Vse skupaj deluje zelo urejeno in funkcionalno in zdi se, da tudi dobro deluje glede preprečevanja prometnih zastojev. Seveda pa nismo mogli brez hecnih prigod. Ko smo se podali v lov za iskanjem sadja in zelenjave, smo najprej prišli do centralne tržnice (Central Market), ki pa je bila polna drobnarij – spominkov in ostale šare. Hrano smo potem morali kupiti v enem od supermarketov, in se ob tem počutili precej butasto. Naslednji dan je bilo tako v prvem planu iskanje tržnice. In smo jo našli, ta največjo – Chow Kit. Najprej smo narobe zavili in pristali v grozljivem delu, klavnici. Potem smo le prišli do neskončne ponudbe najrazličnejše zelenjave in sadja, tako da smo se komaj odločali kaj in kje in koliko bomo kupili. Domov smo odšli s polnimi vrečkami in zadovoljnimi nasmeški, da bomo končno kuhaliiiii. Za kosilo smo potem imeli božansko zelenjavno juho, z limonsko travo in koriandrom. Zraven pa, prav po domače, polenta. Vzhod in Zahod. Prav tako dobro, kot sem si zamišljala, ko sem ugotavljala, kaj dobrega se mi lušta.
Ena od glavnih znamenitosti Kuala Lumpur-ja sta stolpa Petronas, ki mogočno štrlita tja gor v višave. Bolj kot stolpa nas je, kot popotniško družino z majhnimi otroki, fasciniral otroški park, ki stoji v neposredni bližini stolpov. Za otroke imajo manjši vodni park – z bazeni in bazenčki in slapovi; zraven pa še neskončno igralnih naprav, tistih s tobogani in plezali, gugalnicami in vsem kar pride vmes. Malezijci res lepo skrbijo za otroke 🙂
Med enim naših dnevnih družinskih potepanj smo se odpravili v KL Forest Eco Park. Domiselno urejena džungla sredi mesta, nad katero se lahko sprehodiš čez viseče mostove. Zanimiva ideja in super izkušnja. Košček divjine sredi betona je vedno dobra ideja. A košček džungle, čeprav majhen, pomeni tudi nahajališče komarjev in takoj, ko se za hip ustaviš, se spravijo nate in te začnejo množično obletavati. Ni ravno kraj, kjer bi si pogrnil deko in počival v senci 🙂
Po petih nočeh v našem penthousu je napočil čas za spremembo. Iz mestnega življenja smo se preselili nekaj kilometrov stran, kjer je bil že povsem nov svet in počutili smo se, kot bi se naenkrat znašli v vasi. Bivali smo v hiši, kjer sta nam družbo delala mačka Gremlins in zajec Gray. Zdelo se nam je, kot da smo se znašli na počitnicah pri nekih oddaljenih sorodnikih, tako prijetno in domače smo se počutili. Pri sosedih so kokodakale kokoši in ob jutrih se je poleg molitev iz mošeje slišalo še kikirikanje. Čisto drug svet skratka. Zanimivo je, kako se življenje spremeni že v razdalji zgolj nekaj kilometrov. Smo pa poleg bližnje okolice še vedno raziskovali tudi mesto, saj smo imeli precej blizu postajo monorail-a.
V Kuala Lumpur-ju se je tudi končalo naše družinsko popotovanje po Maleziji. Če povemo po resnici nas nič ni pretirano navdušilo. Je lepa, zanimiva, drugačna, posebna. Lahko je potovati po Maleziji, še posebej ko greš na potovanje kot družina z majhnimi otroki. Za otroke je dobro poskrbljeno in se jim hitro da najti zabavo. Veliko je otroških igrišč, pa tudi povsod po restavracijah imajo stolčke za otroke. Malezija ima super urejeno prometno infrastrukturo in premikanje od mesta do mesta je precej preprosto. Cenovno je potovanje po Maleziji primerljivo s Tajsko. Če je bila Tajska super izbira za začetek našega družinskega popotovanja in za navajanje na vsakdan na poti, je bila Malezija odlična izbira za potovanje z otroki. Hvaležni za pravljične dni na otoku in za iskušnjo mestnega življenja, smo se podali na povsem novo dogodivščino: na Sumatro, tu pa dobili vse, kar smo morda prej pogrešali.
