Praznovanje pomladi

Narava nima praznikov. Narava samo je. V svoji cikličnosti, v svojem neprestanem, nežnem spreminjaju.

Bil je čas, ko se je leto začenjalo s pomladjo. Prebuja se narava, v popkih se zrcalijo novi začetki. Sadijo in poganjajo semena, simbol življenja. Simbol sprememb. Simbol cikličnosti. Od semena, do listov in cvetov, do ploda. In spet naokrog. Ciklična je narava in ciklični smo ljudje.

Včasih se je leto začelo z gregorjevim, ki se je po starem koledarju ujemalo s pomladanskim enakonočjem in s tem prvim dnem pomladi. Luči so spuščali po vodi, saj od takrat naprej rokodelci niso več rabili delati ob umetni svetlobi. Pomlad je čas, ko svetloba premaga temo, ko vedno bolj in bolj aktivno stopamo v nove dni in sadimo/poganjamo semena/načrte/ideje.

In zato praznujemo kar cel teden. Otroci so si zaželeli spuščati gregorčke, zato smo s skupnimi močmi ustvarili pisane kartonaste hiške na lesenih podstavkih. Spuščali smo jih v malem kanalu nedaleč od doma in čeprav karton ni držal zelo dolgo, jih je bilo veselje gledati. Tretjo smo dali rajši samo plavati na vodo in jo z vrvico vozili sem in tja. A mraka ni dočakala, saj je eno od deklet od blizu poklicala voda 🙂

Pomlad se je najavila s snežnim viharjem, ki je z ljubečim poljubom pomladanskega sonca izgubil vse sledi.

Pomladansko enakonočje smo praznovali s trobenticami in vijolicami, ki so sladkale naša usta.

Vsakič znova je veselje gledati otroke, ki svobodno tečejo po travnikih, skačejo čez ovire, padajo in se pobirajo in ko je naglasnejši zvok – zven otroškega veselja.

Zakurili smo ogenj in napol zažgali kokice,

se greli s čajem in zahajajočim soncem.

Prebrali smo slikanico Pokonci izpod korenin, ki je stara več kot najstarejši babice in dedki, a tako zelo čudovita, tako zelo pomladanska.

In potem je bil čas, da s skupnimi močmi uredimo frizuro za gospo Pomlad,

se posedemo v krog in še zapojemo,

preden se s srčno hvaležnostjo poslovimo.

Hvala.