Budilka zazvoni. 5 zjutraj. Kot blisk se katapultiram iz tople postelje. Juhu, dogodivščina je tu.
Plešem v kuhinji s kozarcem vode v roki, z drugo pa najprej v tek poženem kafetjero (nič ne začne zgodnjega jutra tako omamno kot vonj po sveže skuhani kavi), takoj zatem pristavim še posodo za skuhat makarone za naše kosilo na poti, nato pa še modra lučka na čajniku oznanjuje, da se bo kmalu vrela voda potopila v dišeč čaj in se kot sladka mešanica pretočila v termo flašo, potem pa se začasno nastanila na levem žepu nahrbtnika (mogoče je bil vendarle desni?).
Včeraj spečeni sirovi polžki bodo okusen jutranji zajtrk na planini. Z Matijem spakirava še zadnje malenkosti – važno da imamo pasuše. Aja, pa otroke, saj res. Here we go. Moja ideja je bila, da se ob pol 6h odpeljemo. Ura je pol 6h, ko je v avtu že vse, razen nas. Matija našo sladkospečo triletnico nežno odnese v avto,… Jaz Piko prestavim v lupinico, kjer se navdušeno zbudi, me pozdravi s tistim očarljivim nasmeškom, ki kar ne izgine iz njenih debelušnih ličk, nato pa se v roku 5 minut zasliši znan zvok ropotanja v plenici. Ja seveda da tega nisem vkalkulirala v načrt. Med previjanjem in Pikinim veselim brcanjem se sprašujem, če ni bil nemara moj plan o njenem spanju v avtu, malce preveč optimističen. Poskusit ni greh, če ne bo šlo, bomo načrt pač priredili. Tako to gre pri nas, starša z očarljivimi načrti se vselej prilagajata potrebam svojih otrok. Ali, prostora za najine želje je ravno toliko, kolikor jih dopuščata dekleti.
Še druga polovica ekipe se torej nabaše v avto. Moj ljubi mož se (skoraj) vsak dan vozi v Ljubljano, zato ima vsaj za vikend (včasih) lahko mir pred vožnjo, kajne? Veselo skočim za volan in z mojim otroškim navdušenjem poženem Nisija v dir. Mija se naleze mojega navdušenja in vem, da ni več možnosti, da bi nazaj zaspala. Upe še vedno polagam v najbolj ranljivi del družine, ki pa moj načrt kmalu pozdravi z glasnim smrčanjem. Juhuhu, bomo videli koliko časa nam bo dala.
Ljubim jutra. Ljubim svež zrak, ki te pozdravi v trenutku, ko odpreš vrata. Ljubim mir in spokojnost, ki jo v sebi nosijo jutra. In nekaj je, kar ljubim še bolj. Ljubim rojevanje novega dne, ljubim temo jasnega nočnega neba, posutega z zvezdami, ki se prav počasi razkriva, odkriva svoje čare, se začenja iskriti in barvati in nato zasije v vsej veličini novega dne, ki nam je še enkrat znova podarjeno, da ga kar najbolj izkoristimo.
Tudi Mija je navdušena, da bo opazovala, kako se bo rodil nov dan. In meni je všeč, da spoznava naravo, njene cikle, njeno lepoto. Da živimo z njo, jo dihamo, jo opazujemo.
Pomahamo dedku, ki smrči v Rutah in kmalu smo že v Italiji. Gore nas vabijo, tako čudovite so. Kar kličejo nam, naj se splazimo v njihovo ljubeče naročje, kjer nam bodo z vetrom pele ljubeče melodije.
Vijugamo po cesti mimo Rabeljskega jezera, nad katerim lebdijo meglice – drobne tančice, ki v sebi držijo neodkrite skrivnosti. Lepo je.
Tako preprosto.
Samo opazovati.
Samo občudovati.
Mmmmmm. Nato pa…
HOPLA. Bremza. Stop.
Skočila je, elegantno kot baletka. Naravnost pred nas, kot bi nas hotela za hip začarati, se prikazati kot nežna duša, ki nas je prišla spomnit, naj častimo vsak majhen trenutek, vsako drobno pozornost, ki nam je dana.
In hip za tem je za njo ostal le še spomin, ona pa nazaj v varnem zavetju gozda.
Še malo naprej nam pomigata še dve beli ritki, preden skočita nazaj med drevesa.
Znajdemo se na Sella Nevei. Svetlo je že in sonce bo vsak hip vzšlo. Samo še strm klanec, pa smo spet v pravljični deželi. Planina Pecol ali po italijansko Altopiano del Montasio. Priporočena nam je bila kot kraj, kjer lahko z nekaj sreče slišiš/vidiš svizce, z nekaj več sreče pa tudi gamse in kozoroge. V resnici nam je vseeno, če bomo pa katerokoli bitje uzrli, ga bomo neizmerno veseli.
Skočim ven iz avta na prijetnih 5 stopinj. Veselje! Pika je naspano zadovoljna tudi ko se znajde v debelem zimskem pajacu. Mali sonček. Mija, nasprotno, je že malce utrujena, kar jasno (in glasno) izraža na vsakem koraku. Malo večji sonček. Zagrabim jo in nesem, bo rajši kasneje sama šibala, ko bo boljše volje.
Nimamo kakšnega posebnega cilja v glavi. Tam vidimo eno kočo, pa se napotimo kar proti njej. Meni je fino hodit, z veseljem bi šla na katerega od številnih vrhov, ki se bohotijo okrog nas. Tudi za to bo še čas. Danes je naš edini cilj priti do morja, kjer je doma moja ljuba sestra.
Lepo se je znajti na jasno sobotno jutro sredi gora. Sonce že boža vršace, in čeprav je še daleč, lahko slutiš toplino njegovih žarkov. Kmalu nas bodo objeli in pogreli, da nam bo postalo vroče.
Pogrnemo si našo prikupno karirasto odejo in uživamo v razgledu. Zajtrk pod gorami. Še eden v seriji tistih trenutkov, ko si enostavno srečen, da si tu prav zdaj. Čas se ustavi in čutiš lahko eno samo veliko ljubezen okrog sebe. Mir, spokojnost.
Dan je tako čudovit, pa se je šele začel. In ta planina! Z lahkoto bi se zgubljala po njej vsaj dan ali dva. Trenutno je, prav po jesensko, odeta v tisoč odtenkov zelene, ki je tako blagodejna za oči in dušo.
Čas bo za spanje, zato se prav počasi odpravimo nazaj proti avtu. Pika zaspi že med potjo, zato računamo, da se bomo morali ustaviti že kmalu.
Če je bila planina bolj v zeleni barvi (s sijočimi rumenimi macesni), pa je dolina Raccolana v odtenkih rumeno-oranžno-rdeče. Wau! Kakšno bogastvo, kakšen vizualen boost. Kako čudovita je narava v vseh letnih časih, temu se nikoli ne morem nehati čuditi.
Namesto avtoceste izberemo hitro cesto, ponavadi je na njih več zanimivega za videti. Pa se že kmalu začenjamo ustavljati in ko ima najmlajša članica naše družine dovolj, zavijemo v majceno mestece, kjer nas moj instinkt čisto po slučaju pripelje do prikupne male cerkvice Chiuseta del’ Euphemia. Zraven nje je tak majhen prikupen park z borovci, ki nam nudijo ravno prav sence in s travo, ki nam da mehko udobje, na katerem se lahko valjamo in pojemo kosilo. Zdi se nam, kot da smo sami sredi raja. In mi pojemo hvalnico preprostemu življenju, ko se lovimo med skrbno oblikovanimi grmički in padamo po mehki travi.
Dekleti se ravno prav utrudita, da gremo lahko naprej. Odločimo se, da gremo na avtocesto in ko se bosta punci naspali, se bomo spet ustavili in poiskali še kakšen nov kotiček za raziskat. Medtem ko je zadnji del avtomobila hitro preglašen s smrčanjem, midva med globokim klepetanjem ugotoviva, da smo že skoraj spet v Sloveniji. Ura je okrog 3h popoldne in prešine me, da morda bi se pa lahko šli še namočit v morje. Matija je, kot pravi človek vode, takoj za. Juhu, kdo bi si mislil da sredi oktobra razmišljamo o kopanju v morju.
Dekleti sta naspani in zadovoljni, ko se pripeljemo v Izolo. Kako lepo diši morje! Mija se navdušeno začne slačiti in kot bi mignil z Matijem že namakata noge. Miji je voda premrzla (k čemur dodatno pripomore še hladna sapica), zato se pride nazaj oblečt. Matija se po začetnem mencanju po nesreči prekucne v vodo, a zgleda da mu ni hudega in da voda tudi ni premrzla, saj ga nekaj časa ni nazaj. Ko se vrne se poženem v vodo še sama. Prvi korak je hladen, a me ne ustavi. Še nekaj korakov in že plavam v mogočni neskončnosti vode, kjer me omamlja ta blažen občutek lahkosti in topli sončni žarki na mojem obrazu.
Prespimo v toplem domu polnem ljubezni (in navihane mucice). Imamo uvajanje za spanje v Aziji, saj noč preživimo skupaj na kavču. Pa ni prav uspešna. Pika se ves čas zbuja in kotali naokrog. Mija se sredi noči zbudi in veselo brca stran odejo, da ona pa “ne bi več spala”. Jaz ne vem čisto dobro, kam med vse to bi se dala, zato se prestavljam malo sem malo tja, Matija pa, kot najbolj nezahteven človek na svetu, mirno miži kjerkoli pač je. Več kot očitno bomo morali spanje še malo povaditi.
Zjutraj nas pričaka megleno jutro. Sprehodimo se ob morju, kjer nas pričaka čarobna kulisa. Nad morjem se dviga megla, ki kot čarovnik povsem zakriva mejo med morjem in obzorjem. Vse skupaj izgleda kot neskončnost, ki v moje neprespane kosti naseli tisti topel občutek majhnosti. Tako drobni smo, naš dih je le šibek drobec nežne sape vetra; naše življenje le neznaten prah v vesolju večnega spreminjanja. Del njega smo in ta misel je tako topla in pomirjujoča.
