Hecamo se, da je bila ideja Pikina, ki je takrat še bivala v mojem trebuščku. Po vseh težavah in nestrpnem pričakovanju nas je namreč pustila čakati. Dolgo čakati. Meni se je zadnji mesec vlekel kot neskončnost zato, ker sem imela vsak dan popadke. Boleče popadke (v angleščini se pojavu reče “prodromal labor” in to niso Braxton-Hicksovi popadki) nekaj ur na dan, zaradi katerih sem se prav vsakič začela veseliti, da bomo spoznali našo Pikico, pa so se po kakšnih dveh urah umirili in izginili. Psihološko je bilo res naporno in izčrpavajoče obdobje. In v tistem, meni tako zelo napornem čakanju, se je med nekim našim družinskim izletom v naravi utrnila ideja. Najprej je nisem upala niti na glas izustiti. Nisem si je upala niti zadržati in o njej resno pomisliti. Zdela se mi je tako… odbita. Nemogoča. Preveč, še zame, za naju.
A nekaj me je gnalo v to smer in seveda si nisem mogla pomagati, da je ne bi delila z Matijem. On je, kar se teh stvari tiče, še bolj skeptičen. Med razglabljanjem o težavah in pomislekih pa sva ga bežno že začenjala vonjati – tisti opojen duh potovanja, ki se ti zažre v srce (in glavo) in ga nato ne moreš spraviti ven. Potem sem se nekega dne vračala iz pregleda v jeseniški porodnišnici, in čisto po slučaju zagledala zgibanko o starševskem dopustu. In to je bilo to. Ideja je začela dobivati krila.
Uradno gredo zadeve takole. Materinski dopust traja 105 dni in ponavadi nastopi 28 dni pred predvidenim dnevom poroda. Po izteku materinskega dopusta pa se začne starševski dopust, ki je namenjen negi in varstvu otroka, traja pa 260 dni. Ponavadi ga v celoti izkoristi mama, lahko pa ga tudi oče, ali si ga razdelita.
Zloženko si lahko pogledate tule Midva na starševskem dopustu .
