Družinski izlet v Zagreb je bil naš test za popotovanje z dvema malima otrokoma. Uporabljali smo javna prevozna sredstva, spali smo v apartmaju, raziskovali smo nove kraje. In kaj smo se naučili?
Najprej, da moramo vzeti v Azijo veliko pripomočkov za razkuževanje rok. In to ne samo zaradi naše male neustrašne raziskovalke Pike, tudi Mija je trenutno v fazi kjer se želi vsega dotikati – to gre od pobiranja smeti, božanja parkiranih avtomobilov do obešanja po ograjah in vsega drugega kar ji pride blizu. Poleg tega se njeni prsti po vseh teh senzornih pustolovščinah včasih nevarno približajo ustom 🙂
Naučili smo se, da je Mija pri svojih treh letih super popotnica. Navdušena je bila nad vlakom in tramvajem, ponosno je policajem na mejni kontroli podajala potne liste in še naju je presenetila kako je veselo klepetala z neznanim gospodom na vlaku.
Z vlakom iz Ljubljane
Še pred sončnim vzhodom smo se z avtom pognali proti Ljubljani. Žareča krogla nas je pozdravila med vožnjo na avtocesti, ko smo navdušeni klepetali o tem, česa se veselimo in kaj vse nas čaka. Pri Peračici nas je pozdravilo nekaj prav čarobnih meglic, od Kranja naprej pa se je sonce že poslovilo in ušlo za belo meglo.
Matija je šel parkirat avto, punce pa smo skočile še v pekarno po zajtrk in kot bi mignil smo že sedeli v kupeju mednarodnega vlaka, ki je bil namenjen v Beograd. Juhuhu.
Vožnje z vlakom so nekaj prav posebnega. Svoboda, da se lahko gibaš naokrog. Velika okna, skozi katera lahko mirno opazuješ vso lepoto pokrajine. Bogastvo življenja, ki teče mimo in se ne ustavlja. Neznanci s toplimi nasmehi, ki vozimo vsak svoja življenja, se ukvarjamo vsak s svojimi problemi, iščemo vsak svojo srečo.
A sedeti ob oknu in se potopiti v tok misli svoje glave je privilegij nekega drugega časa. Zdaj nisem več zmedena študentka, ki se vsakodnevno vrača iz prestolnice domov. Zdaj sedim na tem istem vlaku, s svojim dragim možem in najinima dvema ljubima gospodičnama.
Mir, ki ga vame naseli to ritmično topotanje železniških tirov pod nogami, je ostal. Zdaj sedimo tu in navdušeni nad novo dogodivščino zremo skozi okna. Pika malo drema, malo leze naokrog. Z Mijo beremo enciklopedijo, nad katero je navdušena zadnje dni in se učimo novih stvari. Klepetamo in čas teče hitro kot kilometri za nami.
Zagreb in ljubezen do tramvajev
Zagreb nas pozdravi s prav prijetnimi jesenskimi temperaturami in barvami. Tu je še vedno jesen, pisana, rumena-rjavo čudovita.
Sprehodimo se skozi botanični vrt, ki pa je v tem času vendarle že precej opuščen. Moje oči najbolj zasijejo ob pogledu na rumeni ginko, ki se mi danes zdi še posebej topel, poseben, žareč kot sonce. Navdušujemo se nad tramvaji, s katerimi se bomo kasneje podali raziskovat.
Najdemo naše toplo prenočišče, ki je bil lepo gnezdo. Tu smo danes doma. Skuhamo si kosilo, odpakiramo večji del prtljage in gremo na lov za novimi dogodivščinami.
Funkcioniranje tramvaja nam je prineslo nekaj hecnih spodrsljajev, a (preden bi utegnili dobiti kakšno kazen) ostanimo rajši pri tem, da res nismo mestni ljudje ha ha 🙂 Ne vem zakaj ampak meni so neznosno všeč in tega se je nalezla še Mija, ki je ves čas spraševala če bomo šli še enkrat na trambaj (trambaj ja).
Namenjeni smo bili v center mesta, da bi začutili dih mesta in življenje v njem. Za tržnico smo bili malce prepozni, saj so jo že pospravljali. Smo se pa sprehodili po Tkalčićevi s tisočerimi restavracijami in bari, se ustavili pri Zagrebški katedrali, nato pa se v mraku odpravili na pečen kostanj in tortico. Ob soju luči, ki so že svetile v temi, smo skočili na naš zadnji tramvaj tega dne, ki nas je pripeljal domov. Še Črnega Petra smo se šli, preden smo kar vsi popadali v posteljo (in na kavč) in sladko zadremali.
Pod svobodnim soncem
Jutro zadiši po sladki turški kavi, ko se skozi okna zazremo v nedeljsko jutro na ulicah Zagreba. Tiho je. Mirno. Zaspano.
Po zajtrku spakiramo in se odpravimo poiskat naravo (ne, res ne moremo brez).
Pri tramvajih smo že bolj spretni in všeč nam je mesto spoznavati tudi skozi njihova okna. Po kakšne pol ure vožnje izstopimo na zadnji postaji in se odpravimo poiskati Bundek, jezero in park. Pozdravijo nas visoka, močna drevesa, a park ima pridih zapuščenosti. Matija razočarano ugotovi, da nas je pripeljal do jezera, ki je bolj kot jezero ena večja luža s peščeno plažo vse naokrog.
Je pa zraven super veliko in domiselno otroško igrišče, nad katerim sta bila oba z Mijo navdušena, zato smo se od tam prestavili le še na tramvaj do železniške postaje in nazaj v Ljubljano.
Vsakič ko gremo v kakšno mesto ugotovimo, da nismo mestni ljudje. Pa ne da bi bilo z mestnim življenjem kaj narobe, prav nasprotno. Mesta imajo zagotovo svoj čar, sploh stara mestna jedra so ponavadi polna zgodb in lepot, a so za nas precejšnji “senzorični overload”. Zato si rabimo kaj kmalu poiskat kak kos narave, park ali zelenico, reko ali jezero, kjer spet globoko zadihamo in si umirimo misli.
Kaj nam je bilo najbolj všeč v Zagrebu? Tramvaji.
Kakšen je bil naš budget? 90 EUR (30 prevoz, 36 prenočišče, ostalo za hrano in tramvaj karte)
Kaj vse smo se naučili?
- da je s triletnico in sedemmesečnico preprosto, a precej drugače potovati
- da ne bomo hodili na dolge razdalje polno opremljeni (dva velika nahrbtnika, en mali nahrbtnik in ena velika Pika v bobi)
- da bomo potrebovali veliko razkužila za roke
- da je javni prevoz super
- da mora Matija potrenirati nošenje tavelikega nahrbtnika
- da že komaj čakamo Azijo 🙂
