V Bangkoku smo pristali (presenetljivo) prijetno spočiti. Že prej smo tudi uredili, da nas pridejo iskat na letališče iz nastanitve, kjer smo imeli namen prebivati. Zapodili smo se iz letala ven in ugotovili, da če imaš dojenčka, lahko preskakuješ vrste. Saj ne da bi to izkoriščali, ampak če nas tako usmerjajo, pa tudi nimamo nič proti. Mija se je skrivala za stolom, ko smo urejali vize, ker se je bala tajskih tet, ki so imele na obrazu maske (tiste proti prahu/ umazaniji). Jih je pa Pika navduševala s svojimi okroglimi lički.
Za vizo rabiš imeti samo veljaven potni list in nek izpolnjen listek, potem pa te slikajo in ti jo naštempljajo v pasuš, ki ga čuvaš pod srcem (ops, pasom), kot zaklad. 30 dni imamo Slovenci zastonj.
Poberemo torej še našo malo premično goro nahrbtnikov in jo, medtem ko Mija še vedno dela ovinke okrog tet z maskami, mahnemo proti izhodu za stricem, ki nas je prišel pobrat. Taksi je odpeljal, mi pa smo se navduševali nad palmami in kratkimi rokavi (čeprav nam je ta 35+ vročina z visoko vlago kar malce preveč bušnila v glavo). Aaaaaa, v Aziji smo 🙂
Moje srce je umirjeno zapelo, ko sem se zavedla trenutka; tu smo, na naši veliki družinski pustolovščini, prvič na tako velikem popotovanju kot družina. Sedimo tu, na zadnjih sedežih avtomobila, podobno kot tiste prvikrat, ko smo s prijateljicama začenjale naše prvo izven-evropsko potovanje. Zdaj pa sedim tu, s svojo sorodno dušo in najinima dvema navihanama gospodičnama. Če so to sanje, me nikar ne budite. Razmišljam o tem, kako čudovito zgodbo piše moje življenje, medtem ko se prav počasi v moje kosti seli utrujenost, moje telo postaja mehko in sproščeno in moje veke vedno težje. Pika že spi, malo kasneje se ji pridruži še Mija. Z Matijem klepetava o tem in onem, ko voznik zapelje na bencinsko postajo, mi pa se skupaj s prtljago vred prestavimo k “Nun”, pri kateri bomo bivali blizu mesteca Amphawa.
Nekaj časa smo se še peljali, preden smo zavili v nek tempeljski kompleks in tam parkirali. Ozka potka nas je vodila še malo naprej in znašli smo se tik ob reki. Tam nas je pričakala cela množica “Nun”-inih sorodnikov, ki so nas takoj vzeli za svoje. Med drugimi je bila tudi njena sestra z dve leti staro hčerko Bell in Mija je bila takoj navdušena nad družbo. Prijazno so nam skuhali večerjo, potem pa smo bili že tako utrujeni, da smo samo popadali (tako bi si vsaj želela, v resnici pa sta dekleti potrebovali še malo prepričevanja/ zibanja). Ob polnoči se je Mija zbudila, da ona pa “ne bi več spala”. In ker Pika noče ničesar zamuditi se ji je v nespanju takoj pridružila (doma, pri vas je bila takrat ura šele 18h). Počasi smo vendarle zaspali nazaj in spali do jutra (če ne upoštevamo Pikinega običajnega zbujam-se-na-vsake-pol-ure).
Juhu, nov dan je tu. Jutro je tako idilično kot iz razglednice. Prebujanje ob reki. Z reko. Iz sosednje hiše se je šel stric okopat. Pri hiši na drugem bregu si je drug stric umival zobe. Po reki so brneli čolni. Mimo sta se pripeljala stric in teta s polnim čolnom sadja/ zelenjave.
Prvi dan smo si šli s čolnom pogledati znamenito plavajočo tržnico. Ljudje sedijo na svojih čolnih in prodajajo hrano (in pijačo). Tržnica je bolj kot kaj drugega šov za turiste in temu primerne so tudi cene. Je sicer zanimivo za videti, ampak, kot da bi nekaj manjkalo. Naslednji dan smo si šli sami pogledat še eno drugo, bolj lokalno, v Amphawi. Že takoj je bilo drugače. Še več ljudi sicer in še več stvari. Polno stojnic s hrano, kjer smo imeli priložnost občudovati najrazličnejše kuharije. Tu turistov skorajda ni bilo in spet so bile temu primerne cene, tako da smo kar tukaj kupili hlače zame in za Mijo. Zakaj hlače pri 35 stopinjah vročine? Ker so najboljša zaščita pred komarji, ki jih tukaj mrgoli; še posebej nevarni so ravno dnevni komarji, ki med drugim prenašajo tudi malarijo in dengue virus.
Na sprehodih smo raziskovali kje rastejo kokosi, papaje in banane. Tako sladkega sadja kot je lokalno sadje, ni mogoče najti. Tako okusno je, da ga ne moreš nehati jesti. Ananas je tako sladek, da se je Matiju kar zaletelo ko ga je ugriznil. Kot bi ga potegnil naravnost iz sladkanega kompota. Skratka, banane rastejo na palmah, ki delajo take ogromne cvetove, ki se postopoma odpirajo in iz njih rastejo, vrsta za vrsto, banane. Po nekaj takih vrstah cvet odrežejo stran. Zanimivo, tudi sama tega nisem vedela. Zdi se mi pomembno, da otrokom kažemo svet in se z njimi učimo ter skupaj ugotavljamo, od kod pride hrane.
Zanimiva je bila tudi vožnja s čolnom, s katerega smo imeli priložnost opazovati življenje na reki. Vse vzdolž reke so namreč hiše, nekatere čisto majhne in preproste, druge ogromne in razkošne. Vse imajo posebne pomole za čolne. Povedali so nam tudi, da globina reke močno niha – tudi do 4 metrov, kar se meni zdi ogromno! Ljudje se v tej reki umivajo, pomivajo posodo, v njej lovijo ribe, z njo najbrž tudi kuhajo in jo pijejo. Ob njenem robu smo opazili tudi aligatorja in legvana. Je pa na oko zelo umazana in zato nič kaj preveč privlačna ne za piti, ne za kopati se (razvajene evropejske riti).
In dekleti?
Mijo smo s težavo prepričali da gremo še kam drugam, saj bi bila ona ves čas pri Bell in se z njo igrala. Ko je čoln začel ropotati jo je bilo zelo strah, zato sem naju pokrila s šalom in sva imeli najin “varni kotiček”. Hitro se je umirila in čez nekaj minut že navdušeno začela kukati naokrog. Pika ima, na drugi strani, grozno rada ropotanje, a guncanje čolna jo je tudi hitro uspavala, tako da je celo pot prespala.
Hecne prigode
Družina, pri kateri smo stanovali, ni znala kaj dosti angleško. Nekaj malega se je dalo zmeniti z Nun, kaj dosti pa ne. Ko je en dan ni bilo, se je Matija z njenim očetom sporazumeval s pomočjo Google Translate-a. Izmenično sta vanj govorila, eden po tajsko, drugi po angleško, telefon pa je veselo prevajal. Haha.
In potem?
Po treh nočeh je napočil čas za prvi premik. Nun nas je odpeljala v Ratchaburi na železniško postajo, kjer smo lovili hitri vlak do Prachuan Khiri Khan-a. Ujeli pa smo 3, razred običajnega vlaka, ki nas je po 4 urah in pol pripeljal do našega naslednjega cilja. Kako je bilo pa vam povem naslednjič 🙂
Pozdrav s Tajske,
Pšeničkovi
