V svet raziskovanja sveta me je popeljal oče, ko sva z vlakom potovala po Evropi. Prvič na Dansko, drugič v Francijo, tretjič v Črno Goro in četrtič v Belgijo, na Nizozemsko in v Luksemburg. Očarana sem bila nad novimi kraji, nad premikanjem od mesta do mesta, nad vsem bogastvom narave in ljudi. Počutila sem se tako majhno in svet kot velika krogla skrivnih kotičkov, ki me čakajo, da jih odkrijem. Medtem ko se je moj oče večkrat počutil malce izgubljeno, sem se sama hitro povsod počutila kot doma. Na vlaku, v hostlu, na klopi sredi Amsterdama, ko sem čakala, da očeta popusti efekt njegovega prvega jointa. Spomnim se, kako sva stala na postaji podzemne železnice v Parizu in mu ni in ni bilo jasno, kako deluje sistem podzemnih. In potem sva še lep čas tam postavala, da sem mu razlagala in kazala na zemljevidu. Vse skupaj je bilo dovolj, da mi je nekaj na potovanjih postalo tako nezaustavljivo všeč, da kar nočem nehati in vedno mu bom hvaležna, da je v meni prebudil to željo.
Sledil je krajši premor od večjih potovanj, preden sem se leta 2010 z dvema dobrima prijateljicama odpravila v Indijo. Odkrivale smo njen severni del, pot nas je iz kaotičnega Delhija vodila do majhnega Manalija, od tam pa v najbolj čarobno pokrajino, kar sem jih zaenkrat obiskala – v Ladakh. Spomin nanj je poln čustev, saj sem tak izkusila tisto brezpogojno srečo vandranja, hkrati pa tudi smrtni strah, ko je divjalo monsunsko neurje in se je voda celo noč zlivala z oblakov, neprestano se je bliskalo, grmelo in bobnelo. Vse to je sprožilo tudi zemeljski plaz, ki je odnesel nekaj vasi in za sabo pustil pokopane domove in ljudi. Ladakh smo tako z velikim cmokom zapustile in odšle še v budistično Dharamsalo. Moja usoda je bila s tem potovanjem zapečatena, v moje srce se je vtisnila Azija. Bila je res nepozabna dogodivščina in vesela sem, da sem jo lahko delila z dvema ljubima osebama.
Leto kasneje pa sem se sama odpravila na polletno avanturo po Aziji. Raziskovala sem Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Laos, Nepal in Indijo. Bila je najboljša odločitev v mojem življenju.
Ob prihodu nazaj v Slovenijo se je v mojem življenju spet pojavil On, sošolec iz gimnazijskih klopi. Tokrat je bil za naju pravi čas, kar sva začutila oba in ljubezni odprla svoji srci in ji dala prosto pot. Dobila je krila in začel se je najbolj čudovit del najinih življenj.
Po čarobnem prvem letu spoznavanja in zaljubljanja sva se odpravila na prvo azijsko pustolovščino, v Nepal. Tudi Matija je bil takoj začaran in začele so se nama izrisovati poti, po katerih bi želela živeti svoje življenje. Želiva si preživeti življenje skupaj. Želiva si družine in želiva si potovati. Želiva si preprostega življenja, kjer živiš z naravo in v katerem znaš ceniti majhne čudeže življenja. Sončni vzhod, zvezdnato nebo, čarobnost letnih časov. Toplino in ljubezen ljudi, očarljivost spoznavanja novega.
Z vsem tem v mislih sva začela oblikovati svoje prvo gnezdece in konec leta 2014 se nama je v njem pridružila najina prvorojenka, navihana deklica Mija.
