Bodhnath. Še en mali biserček Nepala. V bistvu gre bolj za neko vas (po nepalskih kriterijih velikosti, ne po naših) ob Katmanduju, in je prav zanimivo, ker glavna znamenistost, največja stupa v Aziji, leži tik ob eni najbolj prometnih in hrupnih cest. Takoj ko pa se znajdeš ob stupi je kot da bi stopil v povsem nov svet. Budističen. Tibetanski. Kjer se svet vrti v krogu. Kot samsara, ta večni krog rojstev in smrti. Okrog stupe krožijo predani verniki, pa tudi drugi – od radovednih turistov, pa do hindujcev in potepuških psov. Tudi miška se je najdla. Povsod je ogromno menihov, zavitih v značilne rdeče obleke. Pa nune. In sadhuji. Ki prosijo za baksheesh. Pa berači. Ki prosijo. Teh je tu res veliko.V Bodhnath sva prišla že kmalu po prihodu v Nepal zato, ker je bila 19. septembra polna luna in to naj bi bilo tam posebno doživetje. Budisti se namreč ravnajo po luni in imajo lunin koledar. Poleg tega pa naj bi se Buda rodil in umrl na polno luno, kar temu dnevu le še poveča vrednost. In res je bil poseben dan. Že sredi noči oz. ob 4h zjutraj so naju prebudili zvoki iz samostana – gongi in neka velika pihala, ki izgledajo kot ogromne trobente, oddajajo pa značilen močan zvok. Vsi ti glasbeni elementi so značilni za tibetanski budizem in jih je moč slišati vsak dan. Sploh če si v bližini toliko samostanov, kot jih je v Bodnathu (in jih je res ogromno, praktično na vsakem ovinku je eden). Ti obredi so se intenzivno nadaljevali ves dan. Drznila sva si pokukati in stopiti za trenutek v ta svet – menihi so sedeli na tleh in glasno mantrali, zraven zvončkljali in na vsake toliko časa so se oglasile še tiste trobente in gongi. Wau! Posebno doživetje. Te kar dvigne nekam.
Zvečer je žal deževalo, zato ni bilo možno osvetliti stupe s svečkami, kot bi jo sicer. Najbolj spodnji del, ob nešteto molilnih mlinčkih, sčasoma sicer so, in je bilo res lepo. Posebno doživetje je videti to veliko maso ljudi, ki kroži okrog stupe, nekateri pa zraven vrtijo se mlinčke. Ena od vernic je šla okrog in okrog stupe tako, da je izvajala poseben gib čaščenja, pri katerem poklenejo, se vržejo na tla, vstanejo, spet pokleknejo itn. Cel krog. Pa je zelo velik, ker je stupa res ogromna. Bodhnath je najbolj tibetansko mesto oz. vas v Nepalu. Tu so Tibetanci v večini, kar je opazno že na prvi pogled. Tibetanke je namreč lahko prepoznati, saj nosijo značilne obleke, vedno so urejene in imajo lase spete na glavi ali pa spletene v dolgo kito. Lepe so. Skratka, res je bilo lepo doživeti vse to, čeprav stupa ni bila osvetljena čisto tako, kot bi ob polni luni morala biti.
Naslednji dan sva šla na sprehod do Kopan Monastery-a, ki leži na hribčku nad Bodhnathom. Ni nama uspelo brez da bi se zgubila, ampak tokrat sva se zgubila res dobro. Prišla sva namreč povsem na vas, do riževih polj in kmetij. Čudovito je bilo. Tako drugače kot v mestu. Bolj mirno. Zeleno. Pomirjujoče. Lepo. Sčasoma sva našla tudi pot na hrib, ki nama je ponudil še veličasten razgled. Pa tudi do Kopan Monastery sva po srečnem naključju zašla. Gre za samostan s vso pripadajočo infrastrukturo, celoten kompleks pa je precej ogromen. Tam so tako menihi, kot tudi nune, ne manjka pa niti guesthouse in tečaji za tujce, ki bi se radi učili budizma in meditacije.
Naslednji dan sva odšla še do famoznega Pashupatinatha, hindujskega kompleksa templjev in ghatov, ki je znan predvsem po značilnih hindujskih pogrebnih ritualih. Gre za nepalsko različico indijskega Varanasija, le da je namesto Gangesa tu reka Bagmati. Nepalska verzija je tudi zelo pomanjšana v primerjavi s tisto indijsko. Skratka, gre za pomembno romarsko središče. Pred kompleksom so bili tudi brahmini (hindujska kasta duhovnikov), ki so opravljali predpogrebne rituale (npr. britje glave sinu pokojnika – ta ostane obrita še celo leto po smrti, pusti se le en čopek sredi glave). To je pa v glavnem to. Bolj zanimiv od Pashupatinatha se je mi je zdel sprehod do tam. Šla sva namreč skozi vas, kjer so naju otroci navdušeno pozdravljali. Šla sva tudi mimo šole, kjer se je ravno začenjal šolski dan. Otroci so bili zbrani na dvorišču in postrojeni v vrste. Najprej so nekaj telovadili, nato so zapeli (mislim da nepalsko himno), nato pa so še nekaj peli oz. molili, pri tem pa so morali imeti glave sklonjene dol in če jih niso imeli, jih je ena gospa prišla agresivno pritisniti dol. Nenavadno. Tak vojaški režim.
Ena od slabih “znamenitosti” Nepala je ta, da se smeti znebijo tako, da jih zažgejo. In lahko si predstavljate, kako to smrdi in kakšno onesnaženje to povzroča. Tako je v bližini Pashupatinatha nek gospod zbiral smeti na kupček in jih žgal. Kot da že brez tega ni zrak dovolj obupno umazan in si človek res zaželi da bi prodajali gorski zrak v vrečkah. No, na drugem koncu Pashupatinatha pa so imeli otroci neko čistilno akcijo, saj so pobirali smeti in jih odnašali na eno veliko smetišče zraven. Verjetno tudi te potem zažgejo. Vendar je spet treba pogledati na problem tudi z druge strani – očitno nimajo razdelanega sistema in infrastrukture za ravnanje z odpadki, zato so ubrali tako taktiko. Kaj pa se pravzaprav dogaja z našimi smetmi, ko nam jih elegantno odpeljejo iz naših dvorišč in jih skrijejo pred našimi očmi?
Zvečer naju je pričakal božanski sončni zahod za stupo. Magično. In lepo slovo od budističnega Bodhnatha, saj sva se že naslednji dan odpravila v Pokharo.
Pokhara je drugo največje mesto v Nepalu in izhodišče za trekinge okrog Anapurne in naprej proti zahodu. Z avtobusom se voziš slabih 8 ur, pokrajina, ki jo spremljaš, pa me je zelo spominjala na tisto v Laosu – vse naokrog so poraščeni grički in hribčki, skratka samo zelenje, na vsake toliko časa pa kakšna vas ali manjše mestece. Prijetna sprememba, toliko narave in zelenja. Mi je že res manjkalo tega.
Pokhara s predmestjem je precej ogromna. In res turistična. Preveč. Že takoj ko stopiš iz avtobusa te napadejo taksisti in ljudje, ki te vabijo v svoje hotele. Ne hvala. To se nadaljuje z natakarji v restavracijah, prodajalci v trgovinah itn. Za čas da prideš do famoznega jezera ti gre že vse skupaj pošteno na živce. Drugače pa je jezero res lepo, obdano je s hribi in v lepem, jasnem vremenu se vidijo tudi mogočne gore Anapurne. Danes zjutraj sva jih za hip zagledala med oblaki. Vendar pa je mesto nekako brez duše. Na vsakega domačina pride kar nekaj tujcev, pa še najvišja sezona ni! Tako povsod vidiš same turiste in vse je podrejeno turizmu.
