Pozno zvečer iz Munchna poletimo z Norwegian Airlines do Stockholma. Presenečeni nad jesenjo, ki še vedno barva tudi ta del Evrope, z zaspanimi očmi pozdravljamo prve sončne žarke. Sončni vzhodi so v zadnjih oktobrskih izdihljajih precej razvlečeni in kar nekaj časa preteče, preden se okrogla žoga prikotali čez obzorje in otopli svet.
Po dnevnem raziskovanju švedske prestolnice nas zvečer čaka vožnja z vlakom na sever Švedske – Artic Circle Train pelje vse do Narvika na Norveškem, a mi bomo vlak zapustili po skoraj 18h urah v majhnem naselju Björkliden, tik ob nacionalnem parku Abisko, ki velja za enega najboljših krajev na svetu za opazovanje polarnega sija. Na Švedskem zlahka preživiš samo s kreditno kartico in telefonom. Na javnih prevoznih sredstvih je dovolj če pokažeš elektronsko vozovnico in to je to. Enostavno.
Po bolj ali manj prespani noči na relativno udobnih sedežih vlaka se počasi začne daniti in lahko opazujemo mimobežno deželo, ki jo zaznamuje ravnina, pomrznjena jezera, bela preproga in gozdovi štrlečih iglavcev. Občasno je moč opaziti kakšnega severnega jelena ali celo losa, a pokrajina postane čarobna šele s prvimi sončnimi žarki, ki ji vdihnejo življenje in jo tako močno otoplijo kot bi se kamen spremenil v srce. Čar severnih dežel je ta jesenska pot sonca, ki ves dan začara z magično zlato svetlobo.
Kakšnih 1300km kasneje se znajdemo v Björkliden-u, naselju nekaj hiš, ki je bilo v času našega bivanja bolj mesto duhov. Pravega snega, ki bi privabil goste na bližnja smučišča še ni, poletna pohodniška sezona pa se je tudi že poslovila. Zdi se, kot da smo sami in nam družbo delajo le puhaste kepe, ki nam občasno pokažejo svoje riti, preden zbežijo naprej v belo neskončnost. Nebo prekrivajo oblaki, okrog dreves pa tuli mrzel polarni veter. Značilne rdeče lesene hiške dajejo nekaj življenja pusti pokrajini.
V dobrih dveh dnevih oblačnega vremena in mrzlega vetra smo uspeli spoznati bližnjo okolico, se sprehoditi do tega ogromnega jezera in na poti opazovati reko in slap med procesom zamrzovanja. V drugo smer nas je pot peljala do hotela, kjer smo namesto drugih gostov preganjali nič-hudega-sluteče zajce, ki so bili najbrž neprijetno presenečeni nad vsiljivimi tujci, ki jim kratijo grizljanje še-ne-čisto-pomrznjene trave.
Pot nas je nato vodila v Kiruno, mesto z največjim in najbolj modernih podzemnim rudnikom železa na svetu. Navdušile so nas zasnežene ceste – to je ena tistih stvari, ki dela zimsko pokrajino toliko bolj privlačno, kot če namesto tega v belino grobo posega sivost asfaltnega cestišča. Se pa skoraj nihče ne premika peš, ampak se vozijo v svojih ogrevanih jeklenih konjičkih. V Kiruni naj bi prebivalo kakšnih 17 000 prebivalcev, okrog hiš pa se namesto mačkov potika kdo drug kot pa – zajci. Zanimivo in presenetljivo je, da del mesta prestavljajo zaradi širitve rudnika.
Zadnjo noč na severu Švedske se mi je sredi noči na nebu pokazala zelena čarovnija – polarni sij. Ni bil eden najmočnejših, a bila je nepozabna izkušnja, ena tistih, ko čutim utrip srca v prsih in se počutim tako prijetno majhno in nepomembno – kot ena sama neskončna lahkotnost in hvaležnost, da lahko živim.
Z letalom smo bili v dobri uri nazaj v Stockholmu in ugotovili, da lahko z letališča do centra pridemo samo s kartico za javne prevoze (SL Access Card), ki je najbolj ugodna popotniška izbira. Nasploh so nam bile eden ljubših delov raziskovanja mesta vožnje z javnimi prevozi – vlaki, podzemnimi železnicami, avtobusi, tramvaji. Namesto muzejev smo rajši iskali kotičke narave in presenečeni ugotavljali, kako neobljudeni so, kljub temu da v občini živi skoraj milijon prebivalcev.
Življenje v Stockholmu in tudi drugje po Švedski ne zgleda kaj dosti prestižno ali na kakšnem višjem nivoju kot pri nas. Ljudje so oblečeni preprosto, vozijo običajne avtomobile (čeprav je res nekaj več Volvo-tov) in počnejo običajne stvari. Je pa zanimivo, da so javna stranišča večinoma uniseks – za oba spola skupaj in tudi v nakupovalnih središčih jih je treba plačati (od 0,50 do 1 EUR). Tudi sicer je država občutno dražja, čeprav imajo otroci do 6. leta večino stvari – prevozov in vstopnin – zastonj. Mi smo za teden dni vse skupaj zapravili 1500 EUR.
Številka 1 v Stockholmu pa je bila knjižnica za otroke – Rum för Barn. Raj za otroke. Navdušilo me je, da starši pridejo dejansko preživljat čas z otroki – z njimi berejo knjige, se igrajo družabne igre, skratka – so prisotni. V knjižnici je tudi jedilnica in stranišče – umivalnica, vse prilagojeno otrokom. Del knjižnice je tudi ustvarjalna soba, kjer imajo vsak dan nove ustvarjalne projekte. Če je obiskovalcev v knjižnici preveč, vzameš listek s številko in počakaš na vrsto. Ob vstopu se sezuješ in slečeš in lahkih nog potopiš v svet besed.
Ni nas presenetilo, a na Švedskem je zares ogromno priseljencev in to ne samo v Stockholmu, ampak tudi na severu – v Kiruni. V knjižnici sem se za hip ustavila in poslušala – španščina, italijanščina, hrvaški jezik, ruski, angleški. Pisana druščina. Kar pa nas je presenetilo in to v zelo negativnem smislu, pa je stopnja (ne)recikliranja v Stockholmu (kaj šele na severu). Prek Airbnb-ja smo 2 dni bivali v stanovanju Švedinje, ki nam je povedala, da ločujejo papir, steklo in pločevinke (za katere dobijo nazaj denar). Kaj pa ostala embalaža? Biološki odpadki, ki jih v naši družini proizvedemo največ? En velik minus.
Morda so bila pričakovanja previsoka, morda pa smo preprosto bolj doma v Aziji. Morda imamo doma preveč lepo naravo, ki postavlja visoke standarde za kotičke drugod po svetu. Morda nas Švedska ni ne navdušila, a tudi ne razočarala – čas, ki ga preživimo skupaj je namreč neprecenljiv, ne glede na to kje smo in ta čas je bil zares naš, z vsem smehom in solzicami vred.
