Jesenski veter je odpihnil žgočo poletno vročino.
Bose noge se zdaj ljubijo z jutranjo roso.
Že diši, že se jo čuti v zraku. Prišla je. Čisto nežno. Mimobežno.
Svet bo spremenila v čarobni spev toplih barv, ki nas bodo grele ob svežih večerih. Dišalo bo po bučni juhi in po jabolčnem štrudlju. Pisano listje bo jadralo po zraku. Skakali bomo po lužah, se smejali ob toplem čaju in si ob ognju greli noge. V gozdu bo dišalo po gobah, ko bomo po listju šumeli v lovu za sladkimi kostanji.
Narava se bo umirila, odvrgla, česar ne potrebuje več. In mi? Naj bo prav tako.
Jesensko enakonočje je čas ravnovesja. Med temo in svetlobo. Notranjim in zunanjim. Moškim in ženskim. Počasi se začenjamo spuščati v temo, ki nas usmerja k sebi. K počitku, k učenju, k raziskovanju življenja, k iskanju miru. Kar smo spomladi posadili, v jeseni žanjemo. Dobro in slabo, in puščamo za sabo tisto, česar ne rabimo več. Lahko damo naravi, da bo kompostirala in bo spomladi spet zraslo kaj čudovitega.
Narava se umirja in z njo tudi tok življenja.
Misli iščejo ravnovesje in se obračajo navznoter.
Praznovali smo.
S srčnimi ljudmi in zlatimi otroki.
Prebrali smo čudovito napisano in pravljično ilustrirano zgodbo Gospa Jesen od Žive Viviane Doria.
In jo šli iskat.
V košarico smo zbirali jesenske darove in otroci so kar leteli skozi gozd in čez travnike.
Dež nam je odplaknil ogenj, smo pa namesto tega po hribu spuščali zmaja. In slišala se je globoka radost otroškega smeha, svobodnega, divjega, iskrenega.
Našli smo jo doma, na toplem, kjer je dišalo po jabolčnem štrudlju in jabolčnih rogljičkih.
Spala je še, zato smo ji pomagali narediti novo frizuro.
Jesen naj bo tudi čas za hvaležnost. Za vse prehojeno. Za to, kjer si. Za to, kar imaš. Hvaležnost za življenje, ki ga ustvarjamo; hvaležnost za vse tople ljudi, ki so srcu tako ljubi.
Pozdravljena gospa Jesen,
in hvala, ker si prišla.
