Vije se cesta in privije prav na rob gozda, pod mogočne krošnje visokih dreves.
Objame me vonj po naravi, po preprostosti.
Mehka trava pod bosimi nogami.
Pogled v zeleno. Trava, drevesa. In modro nebo.
Kuhamo zunaj, jemo zunaj.
Se nabašemo v visečo mrežo in zaguncamo v vesolje.
Frizbi in zmaj letita pod oblake in usta se smejijo na široko.
Srca pojejo.
Popoldne nas napere dež.
Skačemo pod dežnimi kapljicami, mokra trava je kot tobogan.
Poletni dež, kakšen blagoslov.
In kako čudovit je svet po dežju.
Dišeč, opran in počesan.
Topla prha na kamenčkih, zunaj, v objemu dreves.
Punce nosijo ostanke hrane štirim sosedom pujsom, ki navdušeno mahajo z repki.
Zaspimo pod zvezdnatim nebom, hvaležni za življenje.
Ponoči me zbudi bliskanje. In star strah, spomin na noč izpred desetih let, ko smo v indijskem Ladakhu preživljale grozljivo nevihtno noč, ki je pod sabo pokopavala vasi. Strah me je.
A narava ima svojo pot in nevihte nas tokrat obidejo. Zaspim.
Vsak po svoje se v novem jutru iščemo.
Pozdravijo nas nove sosede, krave.
Na sprehod ob Savinji gremo, z bosimi nogami.
Ena teče po kamenčkih. Drugo bode. Tretja jih meče naokrog.
Frejin počitek je v senci hrastovega drevesa.
Za pujse nabiramo želodove bonbončke.
V luži plava žabica.
Je lahko gozdna-zelena barva? Barva sonca na listih dreves?
Zvečer začaramo ogenj.
In dan zamenja noč.
Zgodaj zjutraj tiho šepetajo dežne kapljice.
Šepet zamenja glasen naliv.
Trije se stiskamo pod glasno nevihto nad nami, dve mirno spita.
Hvaležni za krasen kotiček. Ne toliko za umazano in nepitno vodo.
Kako se vse vrti. Spreminja. Dnevi in noči. Sonce in dež. Veselje in žalost. Pogum in strah. Smisli in nesmisli…
