Tradicionalna indijska vas odraža kastno ureditev družbe. Razdeljena je na štiri dele, skladno s štirimi kastami – najvišja kasta so brahmini (svečeniki), sledijo jim ksatrije (vladarji in vojaki), vajsije (trgovci) in na koncu sudre (kmetje). Samo dno družbene hierarhije predstavljajo daliti ali nedotakljivi, ki so tako nizko da so kar zunaj kastnega sistema. Izločenci. No skratka, vas ima tako 4 dele, od katerih ima vsak svoje vodnjake, svoje bolnice, svoje šole itd. Pravila kastnega sistema so namreč zelo stroga in eno od njih je načelo čistosti – pripadniki višje kaste ne smejo uporabljati npr. istega vodnjaka kot pripadniki nižje, ker je za njih ”nečist”. Prav tako pripadniki višjih kast ne smejo sprejeti hrane ali podobnega od nižjih kast. V obratno smer pa gre, nižje kaste lahko sprejemajo od višjih kast. V kastni ureditvi velja tudi načelo neprehodnosti – kamor si rojen si pač rojen in to je tvoja usoda. Ne moreš sanjati o kakšnem preskakovanju in menjavanju kast. No go. Tudi poročna pravila so jasna – poročajo se le znotraj kaste, oz. tudi znotraj kast obstajajo nekakšne podkaste, glede na poklicne skupine (jatis), znotraj katerih naj bi (tradicionalno) potekale poroke. Najbolj zanimivo od vsega pa je, da je kastni sistem od osamosvojitve Indije (1947) ilegalen, a še vedno tako trdoživ in delujoč.
V Udaipurju sva ostali malo dlje od prvotnega načrta zaradi mojih zdravstvenih težav. Vse kar mi je bilo prihranjeno v prvih 5 mesecih, me je doletelo tale zadnji mesec. Ni mi jasno kaj in kje sem staknila, ampak eno noč sem se kar naenkrat začela zvijati od bolečin, saj sem imela res neznosno boleče krče v trebuhu. Nekaj ur sem napol umirala, potem pa se vdala in vzela tablete. Še vedno nimam pojma kaj mi je, a dobro še kar ni, ker me je danes spet ščipalo. Očitno so zdravstvena vprašanja razlog številka 1 na seznamu ”zakaj je dobro da grem domov”. Upam da bodo kmalu uspešno razrešena. Drugače sva pa v Udaipurju ujeli Mewar festival, ki pozdravlja prihod pomladi, glavni figuri festivala pa sta Shiva in njegova spremljevalka, Parvati. Festival traja nekaj dni in je poln barv, čudovite glasbe in plesa. Sploh pa je nekaj magičnega in še en tistih res enostavno srečnih trenutkov, ko sediš na strehi nad mestom in opazuješ vso to igro luči, barv, glasbe, ognjemeta in si preprosto zadovoljen s trenutkom v katerem živiš. Taka spontanost, zadovoljstvo in mir. Za te trenutke se splača vztrajati tudi kadar se zdijo tako daleč stran 🙂
Naslednja postaja: sveto mesto Pushkar. Pushkar je ena majhna vas nekaj kilometrov iz večjega mesta Ajmer in je eno bolj svetih mest za Hindujce. Mene precej spominja na Varanasi, saj ima eno mini (sveto) jezero in ob njem malo morje ghatov in templjev. Je pa tu fotografiranje povsod prepovedano, in ob jezeru moraš hoditi bos. V jezeru se verniki ritualno kopajo in verjamejo da se s tem očistijo slabe karme. Na tem mestu pa pride zgodbica iz osebnega arhiva. En dan korakava po cesti in naju prestreže gospod, ki nama v roke potisne roži in pravi da morava do jezera in odvreči roži za srečo. Seveda, zakaj pa ne. Nato naju en drug gospod pelje do jezera, kjer naju ”prevzameta” tretji in četri gospod, ki vsako posedeta na drug konec in v drugo smer. V trenutku ko sem se vsedla sem se spomnila, da sem o tem brala v Lonelyu in sem se zacela kar smejati 🙂 Gospod mi zacne čvekati da je to poseben obred, s katerim se znebiš slabe karme. Na roke mi zlije vodo iz jezera in v moji glavi se začne dirka misli o tem, koliko bakterij se mi zdaj goni po rokah. Pa še zasmrdelo je tako da me je skoraj pobralo. No potem mi reče naj si nekaj zaželim in nato ponavljam za njim ene besede v meni neznanem jeziku (predvidevam da hindi), ki naj bi prinesle srečo meni in mojim družinskim članom. Nato sledi vprašanje, koliko bom ”donirala” za to srečo. ”50 rupij” (manj kot evro, a več kot dovolj za tale nateg). ”No, no, western people give euros, dollars…Indian people give 300, 400, 500 rupees. So, how much you give?” ”It wasnt my choice to do this so i will give you 50 rupees and that’s it”. Za drugih 50 rupij se je gospod odločil kar sam, nato pa mi v roko da cvetje in reče naj ga vržem nazaj. Da je to slaba karma. Vržem, in se mi en cvet zatakne med vsemi tistimi bakterijami na roki :)) ”Oh, that’s bad karma”. Gospod mi razloži da imam slabo karmo in da zaradi tega nimam fanta (hahahaha) in da moram naslednjič priti s fantom, da se očistim še te slabe karme. Yeah right, lahko se pa raje vržem v krop in očistim teh bakterij 🙂 No potem je bilo še nekaj kratkih stikov glede denarja, ampak na koncu sva dali vsaka 50 rupij in z rdečo piko (ter zrni riža na njej) odkorakali stran. Nejevoljni, ker so naju tako peljali, še posebej namreč človeka vznemiri, ko nekdo omenja njegovo družino in slabo karmo če ne daš dovolj denarja. Mislim resno, najraje bi človeka vrgla v vodo in mu rekla da je on moja slaba karma. Ampak konec koncev je bila izkušnja kar hecna :DJe pa Pushkar vas, kjer se belci sprehajajo, kot da bi bili bankovci. Vsi te ogovarjajo in prej ali slej začnejo govoriti od denarja. S takimi in drugačnimi triki. No, ko naju je en drug dan spet pohopsal en gospod z rožicami sem mu rekla, da je bolje za njega da gre stran od mene. In mi je odgovoril da ni on tisti ki je prišel v mojo državo. Ha? Dejansko me je tak odziv presenetil, in mi dal tudi krasen material za razmišljati. Objektivno gledano ima seveda prav. Jaz sem prišla v to državo, jaz hodim po mestih s takšnimi norci, jaz sem prostovoljno med ljudmi ki name gledajo kot na priložnost za dobiti-kaj-denarja. Seveda je to težko sprejeti, ampak v nekaterih krajih tako pač je. Seveda ni povsod po Indiji tako in niso vsi Indijci taki, je pa tudi to Indija. V polnem zamahu. Zdi se mi, da so v teh velikih hindujskih romarskih središčih ljudje še najbolj nori. Mahnjeni na denar. V Udaipurju je bilo pa npr. povsem drugače: ljudje so bili umirjeni, večinoma enostavno prijazni (brez skritih namenov), niti niso tako rinili vate na vsakem koraku. To je tisto kar veliko pripomore k vtisu o nekem kraju in ti lahko precej pokvari izkušnjo. Če si seveda dopustiš. Lahko pa pač pozabiš, se sprijazniš, jih ignoriraš in se zavedaš, da ko boš doma, bodo ostale le vse te nepozabne izkušnje, katerih del so tudi slabe. Včasih je to težko, še posebej če si nekaj dni v istem kraju in te vsakič znova spravijo ob živce ker moraš biti res ves čas pozoren, da te ne prinesejo okoli. In to res ves čas! To je ena od stvari, ki jih v jugovzhodni Aziji nisem doživela (niti nisem pogrešala).
Lahko bi rekla da sem v mojih dveh potovanjih po Indiji izkusila dve zelo različni podobi: medtem ko mi je budistični Ladakh res pisan na kožo in tudi po vsej jugovzhodno-azijski-avanturi ostaja povsem pri vrhu mojega seznama rajev na zemlji, pa tole popotovanje po hindujskih romarskih središčih predstavlja bolj divjo, surovo in verjetno tudi bolj pristno Indijo. Tako, ki je ni tako težko zapustiti, a jo hkrati tudi vzljubiš in ljubiš vedno bolj ko se oddaljuje. Danes greva ponoči v Delhi, kjer ostaneva dva dni in nato v noči na ponedeljek odletiva nazaj v Slovenijo. Če povem po resnici imam tremo; tremo pred tistim življenjem, ki mi je postalo tako tuje, pred tistim življenjem, za katerega nisem več prepričana, če ga bom znala spet živeti. Sicer je pa tako ali tako vprašanje, koliko časa bom sploh nazaj v Sloveniji 😉 Se vidimo v nekaj dneh, lep pozdrav!
