Laos: Muang Ngoi, Nong Khiaw, Luang Prabang, Vientiane, Thakhek

Zgodba se nadaljuje v Laosu. Muang Ngoi, do koder pot vodi le po reki, je naravnost čudovit. V bistvu je ena mala vasica tik ob reki, z izjemno pokrajino – vse naokrog so hribi. Božični dan je bil zelo nenavaden in zanimiv. Šla sem na ”sprehod”, ki je bil precej zabaven. Življenje brez zemljevidov je namreč zelo…zanimivo. Namen sem imela priti do bližnje vasi (o bližini bi se sicer dalo razpravljati), pa nisem imela pojma katera pot pelje do tja. Torej sem poskusila srečo in šla po eni, ki se mi je zdela najbolj smiselna. Hodim in hodim kar precej časa po tej lepi potki, ki me pripelje do reke. Čez so bili položeni neki kamni, po katerih pa je bilo praktično nemogoče priti čez. Ampak seveda sem mogla poskusiti 🙂 Previdno stopim čez enih par potem pa čof, z eno nogo v vodi in čof, z drugo nogo v vodi. S pohodnimi čevlji…supermegabombastično 🙂 Potka se je na drugi strani nadaljevala, a le po hribu navzdol, kjer je sledila še ena reka. In potem naprej potka. Kljub temu da so bili čevlji že mokri sem jih sezula, prečkala reko in nato spet obula. Vajo sem mogla ponoviti še enkrat. Najbolj zabavno je bilo dejstvo da sploh nisem vedela ali hodim v pravo smer :))) Potem sem si privoščila nekaj počitka na enem res čudovitem mestu. Med zapuščenimi polji, obdanimi z vsemi temi hribi in s tako modrim nebom, kot ga še v življenju nisem videla. Kraj, kjer lahko pozabiš na svet za nekaj sladkih trenutkov, skratka pravi mali raj 🙂 Tudi vasico sem kasneje našla in, neverjetno, ampak je imela celo guesthouse in restavracijo! Kjer me je pozdravil prijazen starejši gospod in me vprašal če sem lačna, da mi bo skuhal kosilo. O ja, prestradana! Pokaže mi visečo mrežo in pravi naj malo počijem, on pa bo skuhal kosilo. Jaz grem v mrežo, on pa sestavljat ”steno” za hišo. Sčasoma je le vprašal kaj bom jedla in prinesel tisti riž z zelenjavo :))

Fotografija vasi blizu Muang Ngoi-ja — Preproste hiške iz naravnih materialov, kokoši, ki se prosto sprehajajo in psi, ki leno spijo po ulicah. Tu se čas res ustavi.

Laos je precej drugačen od Vietnama. Način življenja je tu natanko tak kot v vicih velja za Črnogorce 🙂 Vse je na slow motion, vse gre zelo počasi, umirjeno, nobene hitrosti, nobenega stresa. Še jezik je tak kot da bi poslušal počasen posnetek in slišal le neko momljanje haha. Vsi so kot malo v transu, vendar te prijazno pozdravljajo z nasmehi in ”sabaidee”. Ljudje so malce sramežljivi, a večinoma zelo odprti in prijetni. Ko sem v Udomxai-ju eno popoldne sedela v bližini stupe in brala, sem nevede postala dežurni sogovornik :)) So kar prihajali do mene in se pogovarjali z mano, vadili angleščino ali pa me enostavno zasliševali :)) Vsekakor zanimivo preživljanje rojstnega dneva 🙂 O naravi prebivalcev Laosa dosti pove tale citat, ki se nanasa na državljansko vojno, v kateri so domačine iz ene strani ”pumpali” vietnamski komunisti, iz druge pa, kdo drug kot, ZDA: ‘‘The troops lack the basic will to fight. They do not take initiative. A typical characteristic of the Laotian Army is to leave an escape route. US technicians attached to the various training institiutions have not been able to overcome Lao apathy”. Vojne tako brez outsiderjev najbrž sploh ne bi bilo… Poleg tega so ljudje ogromno pretrpeli v 60ih in na začetku 70ih (mislim da sem že napisala, ampak me še vedno šokira ta podatek), ko je bilo na Laos odvrženih več bomb kot v 2.svetovni vojni oz. ‘‘the equivalent of a plane load of bombs every eight minutes around the clock for nine years”! Kljub vsemu temu so ljudje tako pozitivni in nasmejani, kot da se vse to ne bi nikdar zgodilo.

Po Muang Ngoi-ju sem ostala v Nong Khiawu, ki je prav tako zelo simpatično mestece. Tako zelo, da sem se odločila da ostanem do novega leta. Našla sem eno res super restavracijo, kjer sem jedla samo božansko hrano, domače pridelave in vedno sveže skuhano 🙂 Novo leto sem…prespala, kar zame niti ni nič nenavadnega haha 🙂 Jaz se pač s prazniki ne obremenjujem, v bistvu sem bila prav vesela, da sem bila v takem mestu, da ni bilo nobenega velikega pompa. In sem lahko mirno prespala noč hahaha 🙂 En dan sem šla peš do ene izmed jam, ki so bile središča komunistov, Pathet Lao. Že sama pot do tja je bila precej fascinantna, sama pokrajina, modro nebo in vsa ta zelena barva okrog tebe, ki je tu v Laosu res intenzivna. Pot do jame najprej vodi po eni makadamski cesti, nato pa vijuga čez polja in na koncu skozi pravo džunglo! Tako kot si jo ponavadi predstavljajo ljudje – potka je res ozka in se ponekod kar izgubi (še dobro da so table:)), poleg tega pa je seveda vse zaraščeno 🙂 Zanimivo, po drugi strani pa se počutis kar malce utesnjeno. Dokler ne prideš do jame… Izgleda pa tako, da se spustiš v jamo, ki je seveda ozka in majhna in se kar spušča in spušča. Dodaten izziv predstavlja dejstvo, da moraš imeti svojo razsvetljavo 🙂 Jaz sem (zaradi mojega izjemnega vodiča) imela zgolj eno švoh baterijo, ki ni bila uspešna v boju s klavstrofobičnimi občutki, ki so se stopnjevali hkrati z mojim spuščanjem v jamo. Potem sem raje obupala in šla nazaj, ker videla tako ali tako nisem prav dosti z tisto švoh lucko. Je bilo pa vseeno vredno 🙂 Res je impresivno, kaj so si naredili tam v džungli in jami – jama je razdeljena na različne ”prostore” in oddelke – različne sobe, npr. administrativna ”pisarna” itd. Naslednji dan sem šla pa spet malo biciklirat, kar pa je bilo precej naporno, ker se cesta ves čas ali spušča ali pa vzpenja. Torej, kaj več kok kakih 20 km nisem zmogla 🙂 Je pa vedno zanimivo raziskovati in opazovati, kje in kako ljudje živijo. Vse te vasi so res nekaj posebnega. Sem bila pa precej negativno presenečena, ko sem srečevala vse te otroke, ki so me nasmejano pozdravljali s ”sabaidee”, takoj naslednja beseda pa je bila ”money?” Tega res nisem pričakovala in me je kar malo razočaralo. V nobenem primeru ne podpiram takih zadev, vendar se pa trudim razumeti…

Fotografija vasi blizu Nong Khiaw-a — Kolesarjenje v Laosu ponuja slikovite razglede

Prvi dan novega leta sem se potem odpravila naprej, v Luang Prabang. Prvič sem se peljala s songthaew-om (google ve in ima slike:)). Tri ure, ki niso bile najbolj prijetne, so pa bile nova izkušnja 🙂 Ves čas ti pač precej piha, ker ni nobene zaščite, potem je pa še prašna cesta in je občutek res krasen. No saj v bistvu se je dalo preziveti, obviously :)) Luang Prabang je res očarljivo mestece, z romantičnim francoskim pridihom. Vse male uličice in te male simpatične hišice res ustvarjajo prav poseben ambient. Potem so pa se vsi ti wati, budistični templji, ki jih je reees ogromno! In posledično seveda tudi množica menihov v značilnih oranžnih oblačilih theravadske veje budizma. Skratka, zelo lepo in nekaj res posebnega 🙂 Slaba stran je pa..da vsepovsod srečujes samo belce 🙂

Fotografija budističnega templja v Luang Prabang-u — Eden od simpatičnih budističnih templjev v Luang Prabang-u

Po Luang Prabangu sem šla v prestolnico, Vientiane. Vožnja je trajala 12 ur, ker nam je vmes sredi klanca in sredi enih hribov spustila guma 🙂 Ampak tukaj to ne predstavlja prevelikega problema, ker so jo kar hitro s skupnimi močmi zamenjali 🙂 V Vientiane smo tako prišli okrog 8h zvečer in čakalo me je iskanje prenočišča… Not very fun 🙂 Še posebej je nehalo biti zabavno, ko sem prišla do mesta, kjer naj bi bilo kup guesthousov, in ko sem korakala od enega do drugega je na vseh pisalo FULL. Po uri pohajkovanja sem nato našla eno luknjo in to za 5 eurov, izgledala je pa tako da je bil v mini sobici jogi na tleh 🙂 Kopalnica je bila skupna, odtok je bil zamašen, povsod so bili črni dolgi lasje in vrat se ni dalo zapreti 🙂 Kljub temu sem šla pod tuš ker sem ga po dolgem dnevu res krvavo potrebovala 🙂 Potem sem se pa pospravila kar spat. Vmes sem (spet) spremenila prvotni načrt, da ostanem v Vientianu dva dni, in se odločila da ga kar naslednji dan, zgodaj zjutraj zapustim. Ni mi všeč, ker je pač ogromno mesto, s preveč ljudmi in prometa itd. Povrh vsega pa še drago. Torej, hvala lepa, ne mislim biti nekje, kjer se ne počutim prijetno. Ob 5h zjutraj sem se zbudila, spakirala in odpravila poiskat tuktuk. V Laosu so dodaten vir zaslužka našli v tem, da avtobusne postaje prestavljajo nekaj kilometrov izven mest, tako da si prisiljen poiskati še en prevoz do samega mesta. In ta ni poceni.. V Vientianu je južna avtobusna postaja oddaljena 14km.. Tuktuk sem takoj našla in povedala da grem na postajo. Gospod rece 70000 kip kar je cca 7 eur. ”Too much”. Povprašam za Talaat Sao, ki je notranja avtobusna postaja in od koder naj bi peljali avtobusi do zunanjih. Gospod mi ”prijazno” pove, da od tam avtobusi ne grejo do juzne postaje. Ob tem, da me nekdo gleda v oči in mi laže, se počutim zelo neprijetno. Kljub temu da vem da ni sanjska služba biti voznik tuktuka mislim, da tega tudi ni treba početi. No na koncu sem le zbarantala ugodno ceno do Tallat Sao, kjer me je, takoj ko sem stopila iz tuktuka, spet obkrožilo en kup voznikov. Cena do južne postaje se je kar sama spustila do 40000, a sem vztrajala da grem pogledat koliko je avtobus. Tega sem z malo pomoči hitro našla, in na mojo srečo je takoj odpeljal. Ustavil mi je na postaji, plačala sem pa…5000kip! Kar je 0.5eur…

Moja naslednja destinacija je bil Thakhek, ki leži tik ob Mekongu, nekje na sredini Laosa. Odločila sem se zanj, ker je v mojem super vodiču pisalo da ni primarna turistična destinacija. To me vedno privlaci haha. In.. dejansko je bil zadetek v polno! Čeprav sem spet eno uro korakala po vročini z vso prtljago in iskala guesthouse, ki jih ni ravno veliko. Sem pa našla krasnega, a malo dragega. Je pa na super lokaciji. Na drugi strani Mekonga je že Tajska (meja med državama je pač Mekong) in je res zanimivo, kako teče mesto tako ob reki… Sonce zaide prav na drugi strani, kot da bi se stopilo na Tajskem… In ti sončni zahodi so res božanski 🙂 Odločila sem se tudi, da je to moja zadnja postaja v Laosu in da bom naslednji teden odplavala čez Mekong na Tajsko. Šala, v bistvu ni tako hudo, saj so zgradili ”Third Friendship Bridge”, po katerem greš čez mejo. Laos je vsekakor prostor na Zemlji, v katerem sem se počutila zelo domače in prijetno. Predvsem zaradi ljudi in njihove kulture, pa tudi izjemne pokrajine in vseh teh intenzivnih barv narave. Ena od stvari, ki so stalnica v vseh teh državah je množica otrok 🙂 Ti so res povsod in jih je prav zabavno opazovati. Je pa zanimivo, da tu ni nobenega javnega razkazovanja ljubezni, kar je seveda povsem nasprotno kot na Zahodu. Je pa zato toliko več otrok, nasprotno kot na Zahodu hahaha 🙂 In otroci tu, na drugi strani, so deležni veliko nežnosti, tako s strani (mladih in starih) mamic, kot tudi očetov. Sploh slednji so (nenavadno:)) spretni z njimi. No skratka, Laos rada te imam :))) Vas pa tudi, lep pozdrav ;))