Na vzhodu nič novega. Še vedno se nahajam v Sangkhlaburiju, pravzaprav je to moj zadnji dan tukaj, saj se jutri za nekaj dni vračam v Kancanaburi in nato naprej. Vipassana meditacija je na moje veliko razočaranje odpadla, saj zaradi poplav ne želijo ogrožati svojih študentov. In zato do konca leta ne bo nobenega tečaja na Tajskem.. Pa drugo leto 🙂 Čeprav je odpadla, sem pa imela čas spoznati to čudovito mestece na zahodu Tajske. Tu se čas res ustavi. Morda tudi zaradi dejstva da je podnevi enostavno prevroče da bi karkoli konkretnega počel. Torej podnevi nikogar ni nikjer. Vsi so lepo v svojih visečih mrežah pred ventilatorji :)) Če se pa že morajo premikati pa to počnejo na motorjih. Redki v avtih. Predvsem pa nihče ne hodi. Razen mene. Ki sem na budgetu :))) En dan sem se tako odločila da jo mahnem peš skozi Monsko vas in nato okrog in okrog nazaj do Sangklaburija. Se mi zdi da peš lažje začutiš utrip mesta oz. vasi, kot pa na eni prdalici. No in hodim skozi vas in opazujem ljudi, ki se mi nasmihajo, otroci mi mahajo, ženske čvekajo, moški se skrivajo v senci… Pridem ven iz vasi na neko glavno vijugasto cesto, ki gre malo gor in malo dol. Skratka vse skupaj je bilo kakšnih 10km. Kmalu mi začnejo ustavljati motorji in avtomobili in me sprašujejo kam grem in če me peljejo. Hahaha, jaz pa nasmejano nazaj da ni treba, da imam čas in bom sla peš. Vsi začudeni in s težkim srcem grejo potem naprej. Sumim da me imajo za največjega klošarja na planetu, ki si niti motorja ne more privoščiti :))) No, po eni strani sem res mali klošar 🙂
Tudi moja komunikacija je še vedno zabavna. Enega izmed dopoldnevov sem preživljala ob pitju kave in branju knjige v lokalu ob mostu. Pa se pojavi en človek pred mano in se najprej nekaj opravičuje nato pa vpraša če potujem sama. Sama ja. Ooooo reče s šokiranim pogledom. Nato začne nekaj blebetati v meni nerazumljivem jeziku. I Korea. Ahaaaa, I’m from Slovenia, Europe. Sledi še en oooooo in začuden pogled, nato se obrne in gre 🙂 Kasneje sem se odpravljala iz sobe jest, ko sem na stopnicah srečala šefa guesthousa (vmes sem se namreč izselila iz hlevčka :)). Pozdravim ga in rečem da mi je všeč njegova majica, na kateri je bil grb Liverpoola 🙂 You Liverpool fan? Pritrdim. Na obrazu se mu nariše nasmeh do ušes, poda mi roko. Hahaha. Temu je sledil navdušen update o zadnjih rezultatih :))) Takšni in podobni so moji vrhunci komuniciranja tukaj, tujcev tako ali tako skoraj nič ne srečam, vsaj takih ne ki bi se dalo z njimi angleško pogovarjati. Ali pa so zamorjeni s svojimi pokroviteljskimi pogledi.
Sicer pa je bil zadnji teden zelo umirjen. Tu imas res čas da si zbistriš misli in najdeš svoj mir. Sangklaburi sem prehodila po dolgem in počez in moram reči da mi je res všeč. Všeč mi je, da niti ne vem kateri dan je, niti koliko je ura, da grem spat ko sem zaspana in jest ko sem lačna. Pa da imam čas prebirati knjige in preprosto uživati. Npr. ob opazovanju celega sončnega zahoda, vsega spreminjanja barv, dokler se ne pokažejo zvezdice. In poslušanju vetra ter valov. Dokler ne začnejo peti neke azijske verzije karaok hahaha 🙂 Potem pa pridejo na vrsto Coldplayi in je življenje spet lepo :))) Glede knjig imam poseben mehanizem menjave, v kvazi knjigarnah zamenjam eno knjigo za drugo. Nazadnje sem prebrala The age of Kali, Williama Dalrymple-a, ki med drugim govori o nasilnem razpadanju tradicionalne indijske družbene ureditve, tj. kastnega sistema. Poleg tega pa mene vsakič znova fascinira hindujski kozmološki sistem. Npr. kot tudi knjiga omenja, starodavno hindujsko prakso sati, tj. zažiganje vdov, ki je sicer od osamosvojitve Indije ilegalna. Je bilo pa kljub temu še nekaj primerov. V temelju gre za obliko samomora, ko se žena ob smrti moža prostovoljno odloči da bo zažgana z njim. Tudi sicer za vdove v Indiji velja, da je smrt moža nekakšna kazen, rezultat pretekle slabe karme, in zato ob tem dogodku izgubijo praktično vse, vso lastnino, vse pravice… To velja tudi za najvišje kaste. Po smrti se ne smejo znova poročiti, ampak si obrijejo glave, se oblečejo v bela oblačila in preostanek življenja preživijo bolj ali manj na cesti, s prosijačenjem. Vrindavan v Uttar Pradeshu velja za mesto vdov, saj tja ponavadi odidejo.Skratka, ob smrti moža tudi žena doživi neke vrste simbolno smrt. Pa je to lahko pri 18 letih ali že prej. Skratka, zanimiva knjiga.
Če že govorim o Indiji, mogoče po skoraj 14 dnevih na Tajskem lahko primerjam ti dve državi, čeprav je to precej nehvaležno delo in iz mojega kulturnorelativističnega stališča malo nesmiselno. Po mojem mnenju je Indija bolj avtentična in ima še vedno veliko tradicionalnosti, ki pa je zelo posebna. Gre v bistvu za eno obliko kaosa, v katerem se pač ne znajdejo vsi. In zato Indijo ali ljubiš ali sovražiš. Na drugi strani se mi pa zdi Tajska tipičen komercialen produkt, kjer vsak lahko najde nekaj zase. S tem pa kultura zgubi nek del pristnosti. Sta si pa v mnogočem precej različni. Tajska je veliko bolj čista kot Indija. Ob cesti imaš smetnjake, ki jih redno praznijo, ceste pometajo itd. Indija…je pač Indija 🙂 Potem se na Tajskem tudi pozna, da je veliko bolj skoncentrirana na turizem kot mogoče Indija, vsaj po mojem mnenju. Tu je veliko bolj organizirano vse, povsem enostavno je priti iz enega konca na drugega, avtobusov je en kup in so točni. V Indiji je pač kaos. Eno uro čakas na avtobus, eno uro cakač na avtobusu, vmes te pa še dodatno oberejo zaradi prtljage. In tudi sama vožnja je v Indiji posebej adrenalinsko doživetje. Na Tajskem je drugače, predvsem pa je manj trobljenja :)) Potem so pa še ljudje, ki so sicer v obeh državah zelo unikatni in posebni, vsak po svoje. V Indiji so bolj vsiljive narave, vsiljive seveda iz našega vidika, njim je to pač normalno. Na Tajskem so ravno nasprotno, zelo sramežljivi, a s prijaznimi nasmehi in pogledi. Tu mislim da težje najdeš kakšnega Hareta (upam da nisem prehitro tega rekla haha:)) Poleg tega pa tu nihče ne prosijači. Mogoče je v Bangkoku drugače, ampak jaz glavnih mest niti ne štejem kot dele držav ker so tako vsa ista. Ne bi pa mogla reči da mi je Tajska bolj všeč kot Indija. Vsaka mi je všeč na svoj nacčin. Tudi v Indiji so ljudje zelo prijazni in živijo svoj počasen in umirjen ritem življenja, tako kot tu. Najbolj so mi pa všeč nasmehi, ki jih vsi dobrovoljno podarjajo. Najraje bi jih ujela in spravila za hude čase 🙂
Tokrat malce bolj refleksiven vpis, če ste priborbali do konca, čestitam :))) Zdaj me čaka planiranje in odločanje ali naj grem na sever Tajske (Chiang Mai) ali kar v Kambodžo. Moram pobrskati kako je s temi poplavami. Baje je bila v zadnjem času v Bangkoku kar panika in naj bi trajalo vsaj kakšen mesec da se bo stanje normaliziralo. Med drugim je zaprta tudi železniska proga med Bangkokom in Chiang Mai-jem, kar pomeni da je verjetno na avtobusih milijon ljudi in kup zamud. Mene bolj vleče kar v Kambodzo in sever Tajske potem na koncu, čeprav se zavedam da je Kambodža spet drug svet, verjetno bolj umazan kot tu. Lepo se imejte! Pošiljam en veeeelik nasmeh. Do naslednjič pa lep pozdrav!
