No torej…long time no hear:) Nahajam se v Kambodži. Trenutno v majhnem mestecu z močnim francoskim pridihom, ki se mu reče Kep. Ravnokar sem se vrnila iz bicikliranja po džungli (Kep National Park) – very nice! Pretekli teden sem preživela na otoku Rabbit Island, ki je 20 minut vožnje s čolnom stran od Kepa. Otok pa…džungelska divjina. Preprost, a avtentičen. Živela sem v bungalovu, ki je v bistvu tradicionalna “baraka”. Narejen iz palme. Večinoma. Tako ali drugače. Na tisoč in en način. Notri imas posteljo, mrežo za komarje (ki pride zelo prav), čučovc in mrzel tuš. That’s it. Najboljša stvar pa je viseča mreža:) Otok ni (še) zelo turističen, oz. vecčina ljudi, turistov, pride samo čez dan. Zvečer in zjutraj pa je blažen mir. Okrog tebe se sprehajajo kokoši s piščančki, psi zaspano poležavajo na plaži. Edini maček na otoku pleza po drevesu. In valovi…Njihova čudovita pesem te vedno spremlja. Neverending. Bungalovi, če se jim lahko tako reče, ležijo tik ob plaži in tako lahko ves čas slišiš valove. Se z njimi zbudiš in ob njih zaspiš. Božansko! Čar otoka je v njegovi preprostosti. Orginalnosti. Nimaš ničesar, pa imaš vse. Bistveno. Sicer na otoku živijo domačini (in so tudi lastniki bungalovov in njim pripadajočih restavracij), ki dneve preživljajo ob lovljenju rib in druge morske hrane (ki je zelo okusna). Na eni strani otoka gojijo tudi alge, ki jih nato prodajajo v Vietnam. Elektrika je samo od 6-10h zvečer. Vmes… je enostavno ni. Znajdi se sam. Ena bolj zabavnih stvari je, ko se zvečer (ko je elektrika) vsi domačini (tisti, ki imajo v lasti bungalove) zberejo pred televizijo. Kot v kinu. In bulijo. Res bulijo. Nikogar ne šmirglajo haha. Skratka, supermegabombastično. Voda je topla. Ponoči zna biti vroče in soparno. Ampak se da preživeti. Obstaja pa seveda tudi žalostna plat zgodbe. Baje da že obstajajo načrti za gradnjo nekih hotelov in tega sranja. Kar pomeni da bodo lokalne ljudi in njihov (v večini) tradicionalen način življenja lepo zbrisali in adijo. Postavili resorte za bogate zahodnjaške riti. No comment. Res škoda…ker trenutno je pravi raj. Kraj, kjer se puhloglavci sfiltrirajo ker ne bi preživeli noči. Kraj, kjer bi zjutraj lahko umrl od sreče ker je tako lepo. Tiho, mirno. Vse kar rabiš. Sem vesela da sem lahko doživela delček te divjine. Delček te avtentičnosti.
Na otoku spoznaš tudi kup ljudi. Bolj ali manj zanimivih. Eni so prava inspiracija. Druge bi peljal na sredino morja in jih tam pustil. No OK, morda bi jih le poslal domov. Tako so npr. prišli 4 Poljaki, vsi šokirani od enega tedna v Laosu. Sem se pogovarjala že z mnogimi, ki so bili tam, pa so bili čisto vsi navdušeni. Razen teh. In začnejo razlagati kako je bilo grozno, kot da bi šel nevemkoliko stoletij nazaj. Da nič ni za početi, nobenih zabav. Promet je počasen. Hrana obupna. Umazana. Seriously? A ste sploh vedl kam se odpravljate? Cmeranje se je nadaljevalo zjutraj, ko so ugotovili, da je elektrika le 4 ure na dan in da kruh zjutraj ni svež. Logično, če ga pripeljejo iz obale okrog 10h. Aja pa tudi spati niso mogli zaradi ”glasov iz džungle”. Hahaha. No potem sem se jim samo se smejala. Se grem stavit da si najbolj na svetu želijo nazaj domov v varno zavetje štirih sten brez džungle in ”divjakov”. Na otoku je bil tudi en Slovenec, Janez, ki dela v eni izmed restavracij. Pride vsako leto za 6 mesecev. Starejši gospod, ampak velika faca.
Sicer pa je bila moja prva postaja v Kambodzi Siem Reap. Prečkanje meje je, kljub vsem opozorilom in javkanju v vodičih, povsem znosno. Z zdravo mero razuma in brez prevelike naivnosti odneseš celo kožo. Haha, ne v bistvu ni tako grozno. Je pa mali šok, ko se kar naenkrat na meji zgrne kopica ljudi, ki potiska lesene vozove. Povsem nov svet. Siem Reap je mestece nekaj kilometrov od Angkorja, starodavne prestolnice Kmerskega imperija. Je pravi arheološki zaklad in duhovna in kulturna dediščina Kambodže. Nekaj v kategoriji egipčanskih piramid. Eden od kompleksov, Angkor Wat, velja za največji religijski spomenik na svetu (in njegovih pet stolopov je na zastavi). Cena vstopnice je vsemu temu primerna: 20$ za en dan, 45$ za tri dni itd. Potem moraš pa plačati še nekoga, da te vozi okrog cel dan. Vse skupaj je precej impresivno. Še posebej fascinanten je pa čredni nagon turistov 🙂 Vsi hodijo namreč po povsem isti poti, po istem zaporedju. Začnejo na istem mestu in končajo tudi. Kar lahko pomeni le eno – gužvo! Npr. če kupis karto dan prej po 5ti uri, dobiš zastonj sončni zahod. In vsi se napokajo na zahodno stran Angkor Wata. Kjer sonce pač zaide. Kot vsak drug dan. Nekam med drevesa. Nič posebej spektakularnega. Jaz sem malo poguglala in šla na drugo, vzhodno stran, in ujela nekaj super fotografij s silhuetami petih stolpov. Hudo:) In naslednji dan sem se odločila, da začnem s sončnim vzhodom na nasprotni strani od koder grejo vsi drugi. Skratka, strandardno pot, ki zajema vse glavne komplekse, sem obrnila, in voila, nobene gužve. Sončni vzhod ob jezeru Sras Srang – magnificent. Bilo je enih 10 turistov in 20 prodajalcev, ki te posiljujejo z raznoraznimi bedarijami. Who cares. Sem pa spoznala eno dekle, o kateri malo kasneje. Po vzhodu sem šla v Banteay Kdei in nato v Ta Prohm. Tu so snemali film Tomb Raider. In bilo ni nikogar! Cel tempelj sem imela zase. Noro. Res dobiš prav poseben občutek, ko se sprehajaš skozi. Se ustaviš in začutiš atmosfero sredi džungle. To je res wau, čeprav drugače nisem človek za take stvari. Tudi ostali templji so zanimivi, čeprav tam je bilo že več ljudi in je bilo kar naporno. Predvsem stopnice, ki so zelo visoke (nekje na tričetrt kolena) in zelo ozke. Bayon je eden od boljših templjev, kjer je več kot 2000 izklesanih Bud. Meni je sicer najljubši Ta Prohm. Je nekaj posebnega tale Angkor, čeprav verjetno ne bi šla še enkrat.
Sem se pa odpravila dan prej na izlet z biciklom. Biciklom posebne sorte. Takim brez zavor in ostalih priboljškov. Posebno doživetje 🙂 Aja, v Kambodzi so vsi na kolesih. Tudi motorjih. Bolj prvo. In izgleda kot da obstaja samo eno, univerzalno kolo – tako se otroci vozijo stoje, ker je sedež in vse ostalo enostavno preveliko. No skratka, s kolesom sem odšla izven mesta, na podeželje. To mi bo verjetno ostalo bolj v spominu kot sam Angkor. Zaviješ iz asfaltirane ceste in se znajdeš na rdečem makadamu. Vidiš vse te preproste hišice, barake, v katerih živijo domačini. Ki pridejo do ceste, ti pomahajo, te pozdravijo, se nasmejejo, kričijo hello 🙂 Eden izmed najboljših dni. In izkušenj. Neopisljivo:) Taka preprostost, taka prijaznost. Tako enostavno je…nihče noče nič od tebe, pa so te vseeno veseli. In se zabavajo ko te vidijo na tistem škripajočem kolesu 🙂
Sicer pa je (moderna) zgodovina Kambodže precej krvava. Reče se ji Rdeči Kmeri. Leta 1975 so prevzeli oblast. Glavni, brother number 1, je bil Pol Pot. Psevdonim, pod katerim se je skrival Saloth Sar. Ustanovili so Demokratično Kampucheo in jo hoteli (agresivno) spremeniti v radikalno maoistično agrarno družbo (ukinili so denar, moderno tehnologijo, medicino, izobrabraževanje…in izselili ljudi iz mest na podeželje). Na oblasti so ostali do Vietnamske okupacije cca 4 leta kasneje, v tem času pa je umrlo nešteto ljudi – če se prav spomnim vsak peti. Skratka, avtogenocid velikih razsežnosti, paranoja, ki se je stopnjevala do te mere, da se je na koncu sprevrgla v pravi masaker, pred katerim niso bili obvarovani niti visoki člani Rdečih Kmerov. Prva knjiga, ki sem jo prebrala na to temo, je bila Voices from S-21, avtorja Davida Chandler-ja. Akademsko usmerjena knjiga o najhujšem zaporu, strogo varovani skrivnosti S-21. Bivša šola, danes pa muzej v Phnom Penhu. Tam naj bi bilo zaprtih okrog 14 000 moških, žensk in otrok, od tega jih je preživelo le 7. Drugo knjigo mi je dal nek Avstralec, napisal jo je Francois Bizot, naslov pa je The Gate. Gre za zanimivo dialektiko med to knjigo in Voices from S-21. Medtem ko slednja govori o najbolj brutalni strani Rdečih Kmerov, mučenjih in množičnih smrtih, pa prva govori o človeski strani teh istih ljudi. Avtor, Bizot, Francoz, je bil namreč ujet nekje na začetku pohoda Rdečih Kmerov in zasliševal ga je sam zloglasni Douch. Bizot o njem govori precej sentimentalno, skoraj romantično, pri čemer je (po mojem mnenju) na delu specifičen mehanizem, poznan v psihoanalizi. Kakorkoli, z Douchem sta imela neko posebno razmerje in sam Douch naj bi si prizadeval za to, da so ga po 3 mesecih izpustili. O mučenju ni govora. Je bil pa edini izpuščen iz tistega zapora. Dve plati iste medalje. Kar zgolj potrjuje dejstvo o naravi te vrste živali, ki se ji reče človek. Stanfordski eksperiment je pokazal, v kaj se lahko spremeni ”normalen” posameznik. Če so vpletene še druge sile – npr. posebna ideologija in pritiski od zgoraj, se (lahko) zgodi Douch. In potrdi Baumanovo misel : ”The most frighteing news brought about by the Holocaust and what we learned of its perpetratos was not the likelihood that ”this” could be done to us, but the idea that we could do it”.
Omeniti moram še deklico, ki sem jo spoznala ob Sras Srangu. Stara je 14 let in sem seveda pozabila kako ji je ime. Povabila me je, naj pridem naslednji dan spet tja, da me bo peljala v njeno vas, kjer imajo s šolo neko zabavo. Ok, zna biti zanimivo. In sem šla. Sprejeli so me zelo toplo, mi ponudili kosilo itd. Prinesla sem par knjig, ki sem jih prebrala, da bo lahko vadila angleščino, saj je rekla da bi rada postala učiteljica angleščine. Živi v vasi v območju Angkorja. Revna vas. Njena starejša sestra je s pomočjo nekega Avstralca ustanovila lokalno šolo, ki je pravzaprav pri njih doma, in katero obiskujejo otroci iz te vasi. Revni. Učiteljica je edino sestra. In otrok je res veliko. Hard work. Tudi sicer se mi zdi, da je en kup takih lokalnih šol, ki nastanejo predvsem s pomočjo tujcev ali kakših nevladnih organizacij. Verjetno so javne šole ali predaleč, ali, predvsem, predrage. Povprečna plača naj bi bila v Kambdoži namreč 70$ mesečno (neuradni podatki), medtem ko mi je en fant pripovedoval da plačuje za leto šolanja nekaj čez 300$. In ta deklica mi je rekla da bi ona potrebovala 40$ mesečno, če bi želela v šolo v Siem Reapu. Wicked! Po drugi strani pa je Kambodža 3. najbolj koruptivna država na svetu…
Ena od posebnosti Kambodže so pižame. Hahaha. No dejansko niso pižame, ampak izgledajo pa povsem tako. Ženske se namreč oblačijo v obleke (srajce in hlače), ki so (naključno?:)) iz istega blaga in istih vzorcev kot naše pižame. Hecno! Druga posebnost so t.i. krame, šali, ki jih uporabljajo za vse – kot ruto, brisačo, zaščito pred prahom, soncem itd. Imajo specifičen vzorec. Drugače se mi ljudje zdijo zelo prijazni in preprosti. Nadležni so edino tuktukarji in prodajalci s svojimi klasičnimi “lady, you want _____”(vstavi poljubno besedo: tuktuk, sal…). Ena meni bolj motečih in nerazumljivih stvari pa so, podobno kot na Tajskem, stari Zahodnjaški pujsi z mladimi domačinkami. Enostavno ne gre…Oz. morda ”razumem”, a je nagusno in žalostno. Po drugi strani pa Zahodnjakinje še nobene nisem videla z domačinom. Zanimivo.
No en mali roman, ker se dolgo nisem javila. Pred mano je se par dni v Kepu, nato pa Vietnam. Pred katerim me vsi strašijo, čes da so ljudje zelo neprijazni, hladni, in pretirano ponosni. Bomo videli. Do naslednjič, prisrčen pozdrav! 🙂
