V mislih se mi je že nekaj časa izrisovala podoba šotora. Zraven travnika. Ptičje petje. Zibanje vej. Narava. Mir.
Sprejela sem idejo.
Pripeljemo se na morje in se podamo na lov za kampom. Ob obali ne začutiva prostora. Ljudje so nagneteni. Mravljišče je. Beton, cesta, sopara. Težko diham.
In se rajši odpeljemo stran. Poiskat Eco Camp Supot, čeprav je nekaj kilometrov stran od obale. Pot nas pelje v Šmarje in cesta se naprej vije do simpatične vasice Koštabona. Od tam nas makadamska pot pripelje do kampa. Daleč stran od ponorelega sveta stoji prikupna rumena hiška. Izgleda divje, a čudovito. In srce poskoči.
Kamp je razdeljen na dva dela. Na jasi pod hišo je prostor za šotore, med drevesi se zibljejo viseče mreže, na sredini je otroško igrišče, ob njem pa preprosta, a priročna kuhinja in mize s klopmi. Blizu je še večji travnik z ognjiščem, mala hiška in dva že postavljena šotora. Na voljo so WC-ji in tuš. Preprosto, a vse kar rabiš, z dodano vrednostjo lične, srčne izdelave.
Drugi del kampa je ena taka krasna, domiselna divjina. Nisem še naletela na kaj takega. Skozi gozd se vije potka, ob kateri so posejani prostori za kampiranje. Če se torej nočeš drenjati zraven drugih in poslušati sosedovih “fršlusov”, se lahko umakneš in izbereš enega od prostorov v gozdu. Na sredini krožne poti skozi gozd je še ena jasa, s še eno kuhinjo, visečimi mrežami, slackline-om in straniščem na štrbunk.
Navdušena sem, čeprav se ne morem odločiti, kje bi bila rajši. Matija izbere prvo jaso. Oh, veselje! Čez nekaj minut naša “hiška” že stoji in kot da bi me vse zelenje, vse življenje naokrog objelo, me preplavi tak spokojen občutek miru. Kako čudovit kraj! Zvečer opazujeva, kako noč čisto nežno zamenja dan in ob zvokih znanih in neznanih živali se tudi midva opraviva drenjat v naš (pre)mali šotor k umirjenemu smrčanju.
Pri kampiranju mi je najbolj všeč to, kako blizu si naravi in naravnim ritmom. Hvaležna sem sicer za mrežice, ki nas ščitijo pred komarji in drugimi žužki, a te tanke stene so taka svoboda, ob kateri srce milo poje. Zbujanje v svetlobo novega dneva je čisto naravno in tako poživljajoče. Kikirikanje in oglašanje živali v daljavi je kot nežen šepet jutra. Sreča.
Bose noge raziskujejo bližnje kotičke, oči boža zlata svetloba prebujajočega se sonca, ko na koncu travnika opazujem srno. Ušesa preplavlja pester orkester živali in vse naokrog diši čista preprostost življenja. In čas, čas teče tako čudovito počasi, kot da niti ne obstaja. Zgoraj pri hiši zadiši kava in bogat zajtrk doda čar novemu dnevu. Tudi hrana je del zgodbe. Ekološka, domača, lokalna. In tako smo našli na kupu vse, v kar verjamemo. Ekološko kmetovanje, skrb za naravo, preprosto življenje. Izmenjavo in hvaležnost. Hvala, ker smo lahko užili del raja, hvala za to ljubo primorsko veselje-do-življenja-in-prijaznost-do-sočloveka <3
- Objava ni sponzorirana, je le posledica navdušenja nad projektom in moj način podpore
- Naučili smo se tudi, da se mrtvih čebel ne dotika, ker če jo otrok stisne, lahko mami prileti želo v prst in ima potem dva dni zatečeno roko kot da bi si jo prilastil neznani stopetdesetkilski velikan.
- Z Matijem sva si pošteno razdelila krvosese – on je pobral komarje, jaz klope 🙂
- V kampu je signal in Wifi lovil samo blizu hiše (je pa odvisno od operaterja), kar je bil še dodaten blagodejen dejavnik
- Za več informacij se obrnite na Eco Camp Supot
