Vroče sonce.
Dopoldne v knjižnici.
Sveže branje, novo veselje.
Zgodbe, ki nas odpeljejo.
Kosilo z vrta. Obožujem ga.
Ponavadi se skregava, ko se kam odpravljamo.
On ne utegne niti Pike umiti,
jaz pa vedno kaj pozabim.
Gremo, gremo, gremo. Ven. To je sreča.
Srce zaplamti na krilih svobode.
Zunaj.
Življenje je lepo.
Čez Bled na drugo stran.
V Bohinj.
Mija neučakano skoči na kolo.
Pika me z bosimi nogami brca v rit.
Kolesarska cesta se vije med sveže pokošenimi travniki.
Vodi nas kot majhna stezica v čarobno deželo.
Mija pritiska na pedala.
Drvimo ravno prav hitro.
Ravno prav počasi.
Da opazujemo svet naokrog.
Ga srkamo kot cvetlice srkajo kapljice vode.
Hribi. Travniki. Male bajtice.
Čista reka. Gozdovi.
Če je klanec prehud, ga premagamo peš.
In gonimo naprej.
Gorivo – paradajzi.
Domači. Balkonski. Njam. Miji se smeji z rdečimi lici.
Pika ima rajši suh kruh.
Še hud klanec gor in smo že čisto blizu.
Mijo zabolijo noge, potem pa se pogumno spusti na drugo stran.
Zagledamo ga. Bleščeče jezero. Lepota narave.
Sonce nežno obsije pokrajino in kot v pravljici je.
Dokler Mija ne stopi dol s kolesa in se prekucne nanj.
Slišim njen utrujeni jok.
Kakšna faca je. Kako dobro kolesari.
Stisnem jo in ji pomagam nazaj na kolo.
Poiščemo si kotiček ob jezeru in hitimo namočit noge.
Osvežujoče. Toplo.
Kopalke.
In potopim se v val brezmejnosti. Lebdim.
Zamižim, ko mi sonce boža lica. Svoboda.
Priplavam nazaj in jim povem.
Družina. Ljubezen. Hvaležnost.
Večerja zunaj. Kot že cel teden. Lepo je.
Domač kruhek. Od danes.
Lubenica za posladek.
Jezero obmiruje, življenje se počasi umika v počitek.
Račka nas pozdravi.
Delimo ji srčne drobtinice, ki ji jih kradejo ribe.
Sonce se poslovi za hribi.
Eno samo popoldne.
Nešteto trenutkov.
Neskončna toplina v srcu.
Hvaležnost.
Ljubezen.
<3
