Nekoč je živela mala palčica. Imela je veliko srce, njen obraz pa je stalno krasil prikupen nasmešek.
Mala palčica je imela od vsega najraje dogodivščine, na katerih je raziskovala svet skupaj s sopalčkom tatijem in sopalčicama mamico in sestrico.
Danes so se odpravili iskat dobro voljo. Ker niso natančno vedeli kam bi šli, so po kosilu svoje nožice urno pospravili v avto in se kar odpeljali. Malo na levo, ovinek ali dva na desno, pa mimo malih in velikih hišk…
… in so se kar naenkrat znašli sredi travnika pri skrivnostnem čebelnjaku, kjer so jih prijazno obletavale čebelice, kljub temu da so z neba prav na rahlo poplesavale dežne kapljice.
– – –
Palčica je s svojimi škornji skakljala po mokri travi in si popevala: “Kje se skrivaš dobra volja, kam si mi ušla?”
Včasih se je pač zgodilo, da jo je kje pozabila in takrat so ji vsi njeni sopalčki z veseljem prismuknili na pomoč in ji jo pomagali poiskati.
Kar naenkrat pa je palčica pred seboj zagledala nekaj strašansko zanimivega.
Nekaj globoko mamljivega.
Nekaj skrivnostno vabljivega.
Eno veliko, blatno LUŽO!
Stekla je kar so ji dale nožice in se zapodila vanjo. Kdo ve, morda jo je hotela kar pljuskniti ven, ko je tako skakala sem in tja. Kakšna zabava! Pa jo je našla?
– – –
Odšli so naprej. Sprehajali so se po pravljični gozdni potki in palčica je ves čas pozorno iskala dobro voljo.
Pogledala je za grmom, tam je našla očarljivo rdeč šipek.
Pogledala je na travnik, tam so jo z zanimanjem opazovale ovce.
Pogledala je krog in krog luže, v njem je našla svoj odsev.
Pogledala je v blato, v njem pa našla svoje odtise.
Pogledala je za ovinkom in stekla urno kot miška…
… Tam je bila luža vseh luž, najbolj velikanska luža, kar jih je kdaj videla. Kar zaplavala bi lahko v njej! Skakljala je po njej sem in tja, se vrtela kot vrtavka, vriskala kot najbolj vesel veseljak, lovila je mehurčke, ki so vzhajali pod njenimi nogami in jih s smehom spremljala v neskončnost. Jo je našla?
Tam naprej v gozdu se je nekaj zasvetlikalo. Topla svetloba jo je povabila bližje. Pa še malo bližje. Objela jo je kot najbolj topel mamin objem.
Splezala je gor in se znašla v čarobni zeleni deželi. Tu je vedno lepo, tu vedno najdeš ljubezen in mir, ki ti preplavi in te zaziblje v srečo.
In kaj je tam? Nekaj malega, štrlečega?
Še mala gobica je pokukala, kot majhna čarovnija se je pojavila in ji pomežiknila. V vetru je zaslišala “radi te imamo”. Jo je našla?
– – –
Stopicljala je še malo sem, še malo tja. Drobne kapljice so jo žgečkale po nosu in ji božale lase. Znašla se je na travniku in odprla dežnik.
Tam v daljavi je opazovala ples meglic, ki so se zibale kot puhaste sanje, v katerih je vse mogoče. Jo je našla?
Tam gori med oblaki je nekaj zašumelo in se zasvetlikalo. Počasi, počasi in čisto potihoma je pokukalo sonce. In hip za tem je tam v daljavi narisalo najlepšo čarovnijo – mavrico.
Tako veliko in tako čudovito. Pisana mavrica je bila kot most, ki te zaguga v deželo veselja. Palčica je za hip postala in opazovala. Nad njo je visela čarobna mavrica, pod njo so ji mežikale male deteljice, polne drobnih kapljic, v katerih se je zrcalilo življenje.
In palčica je vedela.
Dobra volja je povsod.
Še najraje pa se skriva v naravi.
Skriva se v drobni kapljici in v luži velikanki.
Skriva se v pravljičnem mahu in v čarobni mavrici.
Skriva se v blatnih stopinjah in skriva se v visoki travi.
Skriva se v mokrem škornju in dežniku na glavi.
Skriva se v mami, ko roko stisne mi tesno.
Skriva jo tati, ko objame me močno.
Skriva se pri sestrici, ki poljubi me mokro.
Skriva se v srcu,
a včasih kar pod posteljo.
