Želja je bila premočna. Po prvi oblačni noči nisem obupala, po drugi sem bila močno razočarana. Ta Švedska, en kup denarja, za brez veze. Nič in nikjer nam ni šlo povsem dobro od rok, ves čas smo imeli neke manjše prigode in nezgode, ki nas sicer niso spravljale v slabo voljo, ampak kakšnega hudega veselja ob potovanju pa tudi nismo imeli. V resnici nama je z Matijem kmalu postalo hecno, kako poševno se je obrnilo življenje. Sploh ne gor in dol, poševno.
Tretji dan na severu je bila zadnja noč oziroma priložnost za videti polarni sij. Vremenska napoved je bila bolj obetavna kot prejšnja dva dni, smo se pa preselili iz najbolj idealnega kraja na svetu za gledat Auroro v manjše mestece, kjer smo bili v soju cestnih luči. Obupala sem nad polarnim sijem in si mislila, da bomo že še kdaj prišli v kakšno deželo, kjer jo je mogoče videti. Na Švedsko sicer najbrž ne več 🙂
Sediva za mizo v kuhinji, klepetava in se izmenjujeva pri izhodih ven – gledat, če se kaj vidi. Nič. Še zajci so se poskrili.
Na telefonu pogledujeva na aplikacijo Aurora Map, ki ti računa možnosti, da jo vidiš. Vrtijo se od 10-15%. In če že, te dni ni prav močna. Ura je 11 zvečer, najbolj optimalen čas za opazovanje pojava. Nekaj me nezaustavljivo vleče ven. Sprehajat se po mrazu. Hodit. Sila je, kateri se moja večerna lenoba le še stežka upira. Vedno bolj močna je, ko se kar bosih nog obujem v moje polarne škorenjce, oblečem puhovko in spustim zver na plano. Vdihnem mrzloto noči in prijetno mi je. Toplo mi je pri srcu, čeprav je zunaj krepko pod ničlo. Nič na tem potovanju ni tako, kot sem si predstavljala, a vse je povsem tako, kot mora biti. Kakšen preblisk. Pričakovala sem krasno potovalno izkušnjo, dobila pa najbolj čaroben družinski čas, kar smo ga kdaj imeli. Ob teh mislih začnem razmišljati, kam naj sploh grem. Pustim, da me noge vodijo. Škripajočih korakov čez cesto.
Tam ga zagledam. Kosmato belo kepo, ki odskaklja pred mano v klanec. Prešine me, naj mu sledim. Gor v klanec, ko ga izgubim za hišami. Usmerim se po cesti desno, ko švigne izza hiš v drug klanec. Mmmmm no prav, ti sledim še enkrat. Zlezem gor in pod lučjo zagledam še enega zajca, ki gleda v drugo smer. Prvi zajec se v trenutku obrne in odskaklja nazaj k cesti in ko se zmedeno obrnem za njim, češ, kaj me zdaj hecaš s tem cikcaksemintja, jo zagledam. Ne bi mogla biti na boljšem kraju v tem trenutku. Tam čez nebo se razpenja zelenkasta čarovnija, da čutim srce utripati po celem telesu, ob tem pa me preplavi tako neskončna hvaležnost in mir. Tam stojim, zraven drugega okamenelega zajca, in se počutim tako prijetno majhno, nepomembno pikico v tem neverjetnem vesolju. Ko nekaj dni kasneje poslušam pesem Saturn in slišim “How rare and beautiful it is to even exist” je to natančno to, kar sem občutila tam. Vso magičnost življenja.
Lahkotna kot peresce sem stopala naprej, brez cilja, kar tako. In še nekajkrat se mi je pričarala na temnem nebu. Kot da ne bi bilo sredi noči in kot da ne bi sama blodila po ulicah neznanega mesta sem s sabo nosila drobceno srečo trenutka. Hvala.
- Fotografija ni moja, ampak je prenešena iz interneta
