Nepal mi je še vedno zelo simpatična država, tudi zdaj, ko sem imela precej več časa ga spoznavati. Življenje tu je po eni strani tako zelo drugačno, a v temelju vendarle podobno našemu. Zanimivo je opazovati razlike in podobnosti, jih doživljati in o njih razmišljati. Knjiga, ki sem jo ravnokar prebrala (Sensory Biographies: Lives and Deaths among Nepals Yolmo Buddhists, avtor Desjarlais) opisuje življenje neke ženske in nekega moškega iz ljudstva Yolmo. Oba sta bila v času terenskega dela stara že čez 80 let in sta bila pripravljena deliti svoji življenjski zgodbi.Moški izhaja iz družine lam, katerih rodovna linija lam naj bi segala zelo daleč v zgodovino. Tako gre za lame po poreklu, in ne za drug tip lam, ki to postanejo šele naknadno oz. so inkarnacije. Opisuje svoje življenje, ki je bilo zaznamovano s težkim, garaškim delom na poljih, z živino itn., ob tem pa še z religijskimi aktivnostmi, ki se pritičejo statusu lame. Lame so namreč v tibetanskem budizmu nekakšni duhovniki, ki opravljajo razne obrede, za druge ljudi predvsem pogrebne rituale. Zanimivo se mi je zdelo, ko je razlagal, da je neko obdobje delal za indijsko vojsko, in takrat spoznal, da ne bo nikoli delal za plačilo tj. pod nekom drugim. Da tega noče, ker hoče biti sam svoj gospodar, ne pa podrejen drugim, ki te lahko potem kritizirajo, ti ukazujejo, te nadzirajo. Zanimiv pogled, čeprav je taka pot sicer bolj svobodna, pa je tudi težka in nesigurna. Vendar pa verjamem da v Nepalu, vsaj v starejši generaciji in pri tistih, ki živijo na podeželju (se pravi v hribih), povečini velja podobno – da raje izberejo težko, a bolj neodvisno življenje. Da so samozadostni takorečeno. Čeprav morajo za to trdo delati vsak dan, od jutra do večera.

S tem je delno povezana druga stvar, o kateri v knjigi govori ženska. To je poroka. Poroka je tradicionalno gledano družbena pogodba, ki poveže dve družini. Lahko gre za oblikovanje zavezništev (saj namreč s poroko narediš sorodnike, ne sovražnike), ali pa za nek “prenos” delovne sile. Yolmo ljudstvo je patrilinearno (deduje se po očetovi liniji) in patrilokalno (ženska se preseli k družini moža). Ženski od malega tako govorijo, da dom dobi šele takrat, ko dobi moža. Poroke so stvar dogovora med družinama, pri katerem pa pogosto bodoča mož in žena nimata kaj dosti za reči. Je bila pa včasih aktualna tudi t.i. poroka z ugrabitvijo, kjer so žensko, ki si jo je moški izbral, enostavno ugrabili in jo na silo pripeljali v vas ženina. Nam se zdi vse to nepojmljivo in zaostalo prav toliko, kot se verjetno njim mi in naše poroke. A dejstvo je, da je koncept ljubezni pri nas in pri njih povsem različen. Ljubezen pri njih zraste naknadno, kar pove tudi gospod v knjigi – da po kakšnih dveh, treh letih po poroki, ko ima par otroke, zraste tudi ljubezen. Torej ljubezen nekako zraste prek otrok, ki so konec koncev samo bistvo poročne zveze. Ti pripadajo družini očeta in s poroko tako ta družina dobi (vsaj potencialno) novo delovno silo. Zaradi tega je poroka družbena pogodba, ob tem pa je seveda treba paziti še na poreklo obeh družin in ugled, povezan s tem. Zapletena stvar skratka, nikakor ne odločitev za dva svojeglava mladostnika. Sva pa v Pokhari videla dva poročna sprevoda ali kako bi jih poimenovala: ko se mimo pripelje nabasan avtobus, na strehi katerega band glasno tolče po glasbilih. Spredaj pa ženin in njegovi v malem avtučku. Nadvse zabavno za videti.

Tudi otroštvo teh otrok je zelo drugačno kot otroštvo otrok pri nas. Kolikor so deležni veliko ljubezni v najbolj zgodnjih letih, pa kaj hitro začnejo nase prevzemati (oz. jih jim drugi naložijo) odgovornosti. Tako npr. gospod iz knjige pravi, da je že pri 5 letih začel pasti bivole, ki so jih imeli doma. Kot mladi najstniki imajo potem že cel kup večjih odgovornosti, zato pa so, po mojem mnenju, tudi bolj samostojni. Pri nas je, vsaj po večini, drugače.  A taka je družba in cel družbeni sistem. Pri nas tega otroku niti ne smeš narediti. Namesto tega se jih ujčka dokler se jih lahko tako da se niti pri 18 letih ne morejo odločiti kaj bi s svojim življenjem naredili. In potem se še pri 25 letih sprašujejo isto. To ni kritika staršem, je bolj kritika družbi. In kritika sebi, ker tudi družba ne more biti vsega kriva. Zaradi takih in podobnih stvari, ki jih lahko opazuješ tako po svetu, v različnih družbah in kulturah, je dobro potovati – nekatere stvari vidiš, ki jih sicer morda ne bi, pa se te tičejo: o nekaterih stvareh se učiš, če se hočeš ali ne: opazuješ drugačno življenje, ki ti da misliti in ti razširi svet. Tudi zaradi vsega tega rada potujem in opazujem druge kulture. Še ena stvar, ki sem jo opazila je, da se ljudje v mestih zdijo manj srečni kot tisti na podeželju. Kar morda niti ni presenetljivo, upoštevajoč tisto, kar piše zgoraj. Mesto in denar, ki se valja v njem, hitro zavedeta. Če pa nimaš nič oz. nimaš prav veliko, pa si zadovoljen že z malimi stvarmi, ki jih zato znaš tudi bolje ceniti. Morda preveč idealiziram, zagotovo so moja opažanja zelo subjektivna, a tak občutek sem dobila.

Dojemanje življenja se pri Yolmo ljudstvu vrti okrog koncepta karme. Če delaš dobro, se ti godi dobro, če delaš slabo, se ti godi slabo. Družbeni položaj je rezultat karme iz preteklih življenj. Če človek umre mlad, nasilno, v nesreči ali po dolgi in težki bolezni, je vse to znak slabe karme. V budizmu je ogromno kontemplacij okrog smrti, da bi se tako lažje sprijaznili z njo. A na koncu še vseeno ostaja ista bojazen, kot pri kristjanih, tj. bojazen, ali smo vendarle bili dovolj dobri, da se nam bo godilo dobro. Pri kristjanih je posmrtno življenje v nebesih (ali pa večna poguba), pri budistih je ponovno rojstvo (ali končna osvoboditev, nirvana). Ne eni, ne drugi niso prepričani in ne morejo vedeti, kaj bo. In iz tega izhaja tesnoba pred smrtjo. Yolmo ljudje zato veliko razmišljajo o njej, medtem ko jo mi na Zahodu negiramo. Kot da ne obstaja. A to jo dela le še bolj tesnobno.

En dan sem v časopisu ujela članek o starejših ljudeh v Nepalu. Starejših od 60 let naj bi bilo le 8% populacije, kar starostno piramido naredi precej drugačno od naše. Starejši naj bi bili upravičeni do pokojnine 500 rupij na mesec (kar je približno 5 dolarjev), medtem ko je povprečna plača manjša od eura na dan. Problem imajo, ker sorodniki veliko starejših enostavno pustijo na ulici. Brez dokumentov in vsega. In potem je pisalo od nekega doma, ki sprejme take ljudi, a ker nimajo nobenih dokumentov in ne morejo dokazati državljanjstva, še do tega denarja niso upravičeni. Žalostna zgodba, očitno tudi tu, starejši postajajo odveč. In to je res slabo.

Pa še nekaj zanimivosti. V vzhodnem Nepalu naj bi bila včasih v praksi poliandrija, kar pomeni, da so imele ženske po več mož, ponavadi bratov. To pa zato, ker so moški pogosto opravljali takšna dela, da so bili odsotni po daljša časovna obdobja (npr. nosači), ženske pa so med tem časom tudi potrebovale nekoga, da jim je pomagal. Posledica te prakse pa je tudi ta, da se zemlja oz. posest ne drobi toliko (ker je tudi otrok manj), kot pa na primer v poligamiji, kjer je ogromno otrok in posledično tudi delitve zemlje.

Ena od stvari oz. bolje rečeno zvokov, ki so bili najbolj pogosti na tem potovanju ni trobljenje. Ni hrup. Ni lajanje psov sredi noči. Niti brenčanje komarjev. Ali glasni in čudni zvoki iz džungle. Ali glasba iz budističnih samostanov. Je pa… značilno nepalsko čiščenje nosa skozi usta. Ko jasno in glasno potegnejo smrkelj iz najbolj skritih kotičkov svojih možganov in ga pljunejo tako močno, da zraven skoraj bruhajo. To je zvok, ki je bil najbolj oduren, nagnusen, včasih zabaven, pogosto naješen, a sicer najbolj značilen. Res sva se ga naposlušala in ga ne bova prav nič pogrešala. Nepalci na splošno veliko pljuvajo, tako moški kot tudi ženske.

Pogrešala ne bom smrkanja in pljuvanja, bom pa nekaj drugega. Eno mini družinsko restavracijo Prabin v Pokhari, kamor sva pogosto zahajala. Vedno so nama sveže skuhali, kar je sicer vzelo nekaj časa, a je bilo res dobro. Domače. Zdravo. Gospod v restavraciji je bil vedno prijazen, in čeprav je imel veliko dela, je imel vedno tak poseben, topel nasmeh, ki ti res polepša dan. Všeč so mi ljudje, ki se tako srčno nasmejijo da ti kar sonce posije v srce. Skratka, ideja takih družinskih restavracij mi je res všeč, pa še točno veš in vidiš v čigave roke gre tvoj denar. Čeprav pa je tudi to delo od jutra do večera, vsak dan. Kar je še ena stvar, ki je tu običajna, pri nas pa pač ne. In zase lahko rečem, da si sploh ne morem predstavljati takega življenja, brez prostega časa. A jih občudujem in spoštujem zaradi tega, prav vse, od ljudi v restavracijah, do prodajalcev, trgovcev, kmetov in vseh drugih, ki to počnejo.

Pa še nekaj besed o Pokhari, zdaj ko sva tam preživela še 6 dni. En dan sva pohajkovala po starem delu mesta, kar je bilo zanimivo za videti. Da ima vseeno malo duše, malo zgodovine. Našla sva tudi dve tržnici, kar mi je vedno v veselje. In kupila tiste majhne debele sladke banane, ki imajo tako božanski okus. Ena boljših stvari tu  v Nepalu, pa tudi drugje v Aziji so sadje in sveži sadni sokovi, ki ti jih pripravijo iz njega.

V Pokhari sva šla tudi s čolnom poveslati po jezeru, kar je bila tudi prijetna izkušnja. Posebnost so v Pokhari “leteče ovčke”, to je tista množica jadralnih padalcev v zraku, ki jo nekajkrat na dan vidiš nad Sarangkotom. Kot dreka jih je, vsaj 40 na enkrat v zraku. Masovni turizem na vrhuncu. Pa toliko enega denarja je v zraku… Sicer pa še vedno ostajam mnenja, da Pokhara ni nič posebnega. Tudi gore, ki se vidijo s tam, se ti, ko si jim bil enkrat ze veliko bližje oz. tik pod njimi, ne zdijo več nič takega. Pa tudi barantati se ne da tu praktično nič, čeprav imava že res dobre barantatorske sposobnosti. Možno da zaradi visoke sezone, ko je dosti kupcev.

Prihod nazaj v Katmandu je bil zelo nenavaden. Najprej sva šla na poti iz avtobusne postaje mimo kuža, ki je imel en kup pene okrog ust in hude krče. Me je kar stisnilo pri srcu… Nato najdeva hotel v Paknajolu, ki je ravno prav blizu Thamela in ravno prav stran od njega, da ni toliko hrupa. Nato greva naokrog in ugotoviva, da je pol stvari zaprtih. V Thamelu namreč, torej v turističnem središču, medtem ko je zunaj njega zaprtih tričetrt stvari. Mesto je čudno, netipično. Zaspano, mirno, manj prometa. Povsem drugačno kot tri tedne nazaj, ko sva bila nazadnje tu. To pa zato, ker je ravno v teh dneh vrhunec festivala Dasain, tj. od 8.-12. dne, ko si ogromno ljudi vzame dopust in gre k sorodnikom v vasi in drugam. Je bila pa zato vožnja iz Pokhare še bolj zanimiva: ob cesti sva lahko opazovala velike gugalnice iz bambusa, na katerih so se otroci navdušeno gujsali. Prej jih zagotovo ni bilo, se pravi so jih postavili zaradi festivala. Druga stvar ki jo je bilo moč opaziti pa je, da je bila pri vsaki drugi hiši neka mrtva žival. Pujs, bivol, petelin… Za 9. dan festivala je še posebej značilno obredno žrtvovanje živali. Tako sva zjutraj srečevala na ulici ljudi, ki so v rokah nosili peteline in race, ali pa vlekli kozo na vrvici. Pri enem od templjev so na glas zvonili in ko sem pogledala zakaj, mi je bilo takoj žal. Petelin je zgubil življenje. Takoj zatem je mimo prikorakal moški, ki je za sabo vlekel kozo, v roki pa držal še enega petelina. Tesno mi je bilo pri srcu. Ni ravno prijeten občutek in za nekaj trenutkov sem gledala samo v tla pred sabo. Žalostno se mi je zdelo. A tako resnično. Spet drugače, kot je pri nas, kjer se to dela stran od pogledov, v zaprtih, temu namenjenih, prostorih. Pa tudi z mesom se drugače ravna. Tu ga vsaj znajo ceniti. Sicer pa sva že v Gorepaniju videla ko so rezali bivola. Meso so metali na vec kupčkov, tako da je bilo nekako enakomerno razporejeno. Potem je bilo tam en kup ljudi, ki so ga prelagali v svoje košare in jih potem na hrbtu odnesli. Kdovekam.

Še zadnja stvar, ki jo moram omeniti je javni prevoz. Ta je narejen zelo funkcionalno in priročno za domačine. Tujcu pač ni tako všeč. Gre namreč za to, da ponavadi avtobus niti ne odpelje dokler ni poln, kar čas odhoda npr. lahko precej podaljša. Nato pa vožnja zgleda tako, da vsakič ko kdo ob cesti pomaha da hoče gor, avtobus ustavi. In ko hoče kdo dol, kjerkoli že, ustavi. Kar je super zadeva. Ne tako kot pri nas ko imaš postaje določene, pa ti učasih ne ustavi tudi če stojiš tam (se mi je že nekajkrat zgodilo). Kaj šele da bi ti ustavil ob poti. Ampak ja, spet gre za različen svet. Tu je kaos normalen red stvari, pri nas pač ne. Vsaj ne na tak način.