V Hat Yai-ju smo se zjutraj vsedli na vlak, ki nas je odpeljal do železniške postaje na meji, Padang Besar. Tam smo uredili malezijske vize (tudi v Maleziji smo Slovenci lahko 30 dni brezplačno), nato pa se vsedli na drug vlak, ki nas je pripeljal do Butterwortha. Vlak je bil malce drugačen kot tisti, ki smo jih bili vajeni na Tajskem – ta je bil bolj podoben kakšni podzemni. Sedeži so bili razporejeni vzdolž vlaka na obeh straneh in nobenega stranišča ni nikjer. Na vlaku tudi ni dovoljeno piti in jesti – posebno prepoved si zasluži durian (o tem malce kasneje). V Maleziji imajo tudi zelo stroge kazni za kršitev prepovedi kajenja – 2 000 EUR ali 2 leti zapora.
Vlak se je po 2 urah vožnje ustavil v Butterworth-u, od tam pa imajo organiziran zastonj prevoz do trajekta, ki nas je po krajši vožnji pripeljal v Georgetown. Že kmalu smo bili prijetno presenečeni nad tem, kako dobro Malezijci govorijo angleško. Najprej nam je en prijazni stric razložil, kje je avtobusna postaja in na kateri avtobus moramo, potem pa nas je teta na avtobusu obogatila z informacijami, da v Maleziji radi kradejo otroke in da je Pika po kitajskem koledarju petelin – nad prvim smo bili neprijetno presenečeni, medtem ko je drugo povsem očitno res 🙂 V Maleziji očitno zelo cenijo in čuvajo otroke, kar se kaže tudi v tem, da imajo v vsaki restavraciji tudi stolčke za majhne otroke, česar iz Tajske nismo bili ravno vajeni (tam jih imajo le v kakšnih dražjih restavracijah). Po mestih je tudi veliko otroških igrišč, ki smo jih na Tajskem kar malce pogrešali.
Ko razmišljam o podobah mesta, se mi v glavi rišejo zelo različne slike. Veliko podob je. Kopica misli. Različni utrinki mesta. Množica vonjav. Neskončnost dražljajev. Začeli smo slabo in potrebovali smo kar nekaj dni, da smo se ulovili. Prve dni smo odkrili prav posebno lastnost, ki nam ni bila niti najmanj všeč. Uspevalo nam je namreč, da smo odkrivali same takšne ulice, kjer ni bilo nič. Odročne. Zapuščene. Lokalne. Nikjer nikogar. Vse zaprto. Vse zaklenjeno. To bi nam bilo najbrž všeč, če bi se le ne dogajalo v stanju praznih želodcev in sestradanih misli. Občutek, ko se končno razpakiraš in odpraviš ven poiskat kosilo… potem pa tavaš sem in tja, čez ceste in ulice in kamorkoli se ozreš ni nič, kar bi vsaj malo spominjalo na restavracijo… Med tem najdeš pralnico avtomobilov in cel kup drugih (praznemu želodcu) neuporabnih dejavnosti in ko se končno nekje za ovinkom nariše restavracija in sestradano prihitiš do vrat… opaziš da je zaprta. Da se odpre ob 5h. In nato spet tavaš, od vrat do vrat, ker se vse odpira ob 5h. Kakšna kulinarična prestolnica je to?
Zgodba z “izgubljenimi” ulicami se nam je še kar nekajkrat ponovila in vsakič znova rezultirala v pričkanju nekje na križišču – kam pa naj gremo zdaj? Najbolj hecno je bilo, da smo se z avtobusom vedno peljali po samih takih ulicah, ki so kar brstele od življenja, ko pa smo se odpravili peš raziskovat, smo vselej naleteli na neke odročne ulice, z zapuščenimi hišami in še kakšno podgano, ki je tekala pred nami. Nauk zgodbe: na raziskovanje se vedno odpravi šele ko poskrbiš za lakoto. Po dveh neokusnih kosilih se nam je vendarle začela odstirati še druga plat Georgetowna. Med enim od naših vandranj smo odkrili prav simpatičen kotiček mesta, kot malo mestece v mestu, z nekaj prikupnimi lokali in malo pekarno, iz katere je omamno sladko dišalo.
Georgetown je drugo največje mesto v Maleziji. Velja za talilni lonec kultur – predvsem indijske, kitajske in seveda – malajske. Dve stvari sta, po katerih je Georgetown znan: prva je kulinarika, še posebej famozni street food – ulična hrana. Po ulicah srečuješ street hawker-je, ki pripeljejo svoje stojnice/kuhinje, kjer ustvarjajo najrazličnejše kulinarične mojstrovine. Druga stvar pa je street art, ulične poslikave, ki jih turisti iščejo po mestu. Mestu res dajejo poseben značaj in so nekaj unikatnega, še posebej če se ti uspe izogniti množici turistov, ki ob največjih navalih stojijo v vrstah, da bi se slikali ob kakšnem famoznem umetniškem delu. Delu Georgetown-a se reče Little India. In res je, kot bi se naenkrat znašel v Indiji. Sariji, vonj po masali, dišave iz templjev, indijska glasba iz zvočnikov… čarobno je. In hrana… indijska hrana je gotovo ena mojih ljubših, če ne kar najljubša. Kot neljubiteljica mesa imam pogosto težave z naročanjem, saj v tajski, pa tudi malezijski kuhinji hrana pretežno bazira na mesu. Indijska kuhinja pa ne in to mi je všeč. En dan smo šli jest v restavracijo, kjer so nam postregli na bananinih listih. Potem smo začeli odkrivati še indijske slaščice – in spet se je odprl en nov okus božanskosti. Zdaj vsak dan glasujem za indijsko hrano 🙂
Zadnji dve noči smo preživeli v samem centru mesta, da bi doživeli še nočni dih mesta in ujeli kakšne od večernih “hawkerjev” – prodajalcev ulične hrane. Pa nam ni bilo povsem usojeno, saj je dva večera zapored padal dež. Prvi dan nas je sicer pregnal nazaj domov, drug dan pa ne. Po dežju smo se lovili in plesali po lužastih ulicah, kjer se še promet ustavi oz. nikjer nikogar ni. Pika se je na vso moč stegovala izpod dežnika, da bi prišla do dežnih kapljic, ki so poplesavale vse naokrog. Midve z Mijo sva s palerinama tekli po dežju in nazaj pod steho in se hihitali kot dve mokri miški. Prijeten je, ta tropski dež, ki je pravzaprav prijetno topel in osvežujoč.
Za premikanje smo poleg nog uporabljali tudi javne mestne avtobuse, ki so sicer sila priročni, a tudi neprijetno klimatizirani in podvrženi precej divji vožnji – “fejst na gas, fejst na bremzo”. Ko smo se odpravili na drug konec otoka, da bi si pogledali tamkajšnji nacionalni park – nas je ne le prepihalo v glavo, ampak še neprijetno premetavalo. Nič kaj prijetna ura življenja, potem pa so se tam še začeli nabirati črni oblaki, tako da je naš pohod po džungli trajal le do prve plaže. Tam smo malicali v družbi vran, ki so se strašno zanimive zdele Piki, da je pogumno lezla za njimi in se jim približevala. Na poti nazaj smo na drugi plaži opazovali opice, ki so veselo brskale po smeteh in se igrale.
Posebno poglavje v naši zgodbi z Georgetown-a je durian. To je prav poseben sadež (če se mu sploh lahko tako reče). Tu pravijo, da je kralj sadežev. In seveda naša izkušnja ne bi bila popolna, če ga ne bi poskusili. Najprej smo ugotovili, da je pravzaprav precej drag. Potem smo ugotovili, da ogabno smrdi – nevemkakšni nagnusni mešanici vonjav je podobno. Potem smo se spomnili, da na vseh javnih mestih (tudi v hotelih) piše, da ga ne smeš nositi not. Ampak mi smo ga res morali poskusiti. Kupimo smrdečo stvar v zaprti plastični posodi in smrad v nahrbtniku se vije za nami kot magnet. Matija, ki je pri hrani najbolj pogumen, ugrizne vanj. Ughhhm, to pa ni preveč dobro. Mija, ki najbolj rada je, veselo ugrizne. In se grdo nakremži. “To pa ni preveč dobro”. Meni smrdi, da se komaj prisilim in malce poližem. Zadeva je kremasta, okus pa… sladkoslanokisel-počebuli-innevemšečem. Ne znam ga opisati. Ker imamo v naši družini pravilo, da moraš vsaj dvakrat dat v usta, preden rečeš da ne boš več, se potrudim in poskusim še enkrat. Nop, nagnusno je. Ne bom več.
Všeč mi je pisanost Georgetown-a. Male, ozke uličice in pisane hiše, med katerimi se zgubljaš. Tisočeri vzorci mesta na ploščicah pod lahkimi nogami in vonj po Indiji. Všeč so mi oboki pred hišami, ki se vijejo kot neskončen tunel. Pisani sariji in pisani hijabi. Mošeje in cerkve, hindujski templji in budistične stupe. Pisanost kultur, ki sobivajo. Pisanost veselja, ob življenju, ki ga živimo. Pisanost ljubezni, ki je tu, za vse. Posebno mesto je. Niso mi všeč (odprti) obcestni jarki, v katerih se preganjajo podgane. Ni mi všeč klima, od katere še na ulice tako piha, da te kar zmrazi, ko greš mimo. Ni mi všeč divja vožnja avtobusarjev.
…Veliko podob je. Kopica misli. Različni utrinki mesta.
Hvala Georgetown, za vse nove izkušnje. Začetek ni bil dober, a konec je bil čudovit.
