Zadnja noč v Trangu se je zaključila tako, da sva se z Matijem zaprla v kopalnico in se s skupnimi močmi spopadla z neznanim letečim komarjem. Tako hitrega v svoji komarjasti karieri še nisem srečala. Kopalnica se je spremenila v bojno polje; sicer je majhna, a zlodej nama je vedno znova nekam ušel. En kup mahanja in ploskanja, a vse zaman. In ne samo to! Mali hitri krvoses me je med bitko vsaj še 6x pičil. A vojno je izgubil, ko sem ga končno le prilepila v večna lovišča. Kopalniško bojevanje bi lahko šteli za domiseln zmenek popotniških staršev, saj sva se v resnici zraven precej zabavala in nasmejala, ob tem pa hrabro rešila speči princeski pred morebitnimi piki – čeprav v resnici (in na srečo) statistika pikov komarjev v naši družini po starosti sorazmerno upada (beri Pika jih ima najmanj).
En, dva, tri, peljemo se mi. Zjutraj zajahamo modri javni avtobus, ki nas za drobiž pripelje do avtobusnega terminala, od koder gredo avtobusi povsod po državi. Tam nam minibus za Satun pred nosom odpelje, nejevoljen ata pa nam napiše vozovnice za naslednjega. Te so v 5-ih minutah razprodane. Fiju, še dobro da smo bili zgodnji danes. Gužva skratka. Minibusa pa od nikjer. Pika je že konkretno zaspana, a jo poskušamo še malce držati pokonci, da bi spala med vožnjo. Pa še malo. Pa še malo, ker minibusa še vedno ni. Včasih je naporno, tole kalkuliranje spanja in vožnje. Včasih se ne izide, kot bi si želeli. Pa se hitro prilagodimo. Tako pač je, ko potuješ z majhnimi otroki. Do neke mere že lahko predvidevaš in načrtuješ, a velik del je tudi vezan na trenutna naključja. Vedno poskušamo potovanja prirediti tako, da so dekletoma prijazna, a včasih pač ne gre z glavo skozi zid.
Po uri čakanja minibus vendarle pride, zbašemo se notri, pa še malo čakamo. Ugotovili smo, da po družbi na minibusu lahko sklepamo o tem, v kako turistično mesto se peljemo. Npr. na Koh Lanto smo se peljali sami turisti in tudi na otoku je bilo več turistov kot domačinov. Iz Koh Lante v Trang pa smo se npr. peljali kot edini turisti in tudi v Trangu jih je bilo bolj malo.
Po 2 urah vožnje nas prijazno mečejo ven na postaji La Ngu. Eh? Nam ni nič jasno – mi smo sredi malice, kako to mislite, da moramo zdaj ven? Kaj pa je tu? Bašem stvari v nahrbtnik in komaj vse stlačim nazaj ter se sklonim, da bi pobrala še Mijinega – bum tresk, vsa šara zleti ven po tleh. Ponovim vajo, le da malo bolj skrbno zaprem. Stopim ven. Kaj pa zdaj? Za prevoz smo sicer zmenjeni, ampak nič točno. Tam stopim do tete, ki prodaja karte. Seveda ne zna angleško. Malce si mahava sem in tja in gor in dol, potem ji zrihtam telefonsko številko in jo prosim, če lahko ona pokliče. Že čez nekaj minut se peljemo, midve s Piko spredaj ob vozniku pick-upa, Matija pa z Mijo zadaj, z vetrom v laseh. Mija navdušeno maha, jaz pa zmedeno opazujem. Kam sem nas spravila?
Hitro nam je jasno, da smo nekje bogu-za-hrbtom. Gremo najprej na kosilo, bomo potem ocenili situacijo. Dobimo meni, ki sicer ima nekaj angleških besed, ampak meni ni kaj dosti jasno. Fried rice bomo verjetno že dobili. Prideta ne samo 1, ampak kar 2 natakarici. Nobena ne zna angleško. Naročimo… in dobimo nekaj tretjega. Oh ja. Dan ne postaja prav nič boljši. OK. Pojdimo na sprehod ob obali, to nas bo zagotovo spravilo v boljšo voljo in nam dalo energijo. Ob obali je simpatična kamnita promenada. Taka, res lepa. Da se ti zdi misel o sprehajanju po njej nekaj nadvse privlačnega. Žal pa je tudi polna smeti. Kljub temu pogumno zakorakamo in začnemo ugotavljati, da kljub temu, da gre že k poznemu popoldnevu, nas sonce žge kot sveže rakce na vročem žaru. Niti sledu ni o kakšni sveži morski sapici, ki bi nas hladila ob tem žgočem soncu. Z vsakim korakom smo bolj prešvicani in nejevoljni. Komaj se privlečemo do sence ogromnega drevesa, kjer je sicer prav prijetno, a je tam že cela množica ljudi, ki imajo piknik in nas malo debelo gledajo in malo navdušeno pozdravljajo.
Gremo nazaj. Del resorta, v katerem bivamo je tudi majhno modro jezerce, v katerem pa žal ne smeš plavati. Se pa lahko pelješ s kajakom, nad čimer je bila najbolj navdušena Mija, ki bi cel dan delala kroge po jezeru, če bi le tati imel dovolj mišic (jaz jih imam samo za enega). Včasih se znajdeš v kakšnem kraju in se v njem takoj počutiš kot doma. Kdaj drugič pa se znajdeš nekje, kjer se ti zdi da bi ti moralo biti všeč, ampak nekaj je na njem, kar je čudno, neprijetno, nenavadno. In tu je eden teh krajev. Dežela Sajnirespaje.
Naša dežela Nije je locirana ob Mu Ko Phetra nacionalnem parku, blizu pristanišča Pak Bara, od koder vozijo čolni in ladje na Koh Lipe in ostale otoke v bližini. To, da smo umaknjeni je po eni strani super zanimivo, po drugi pa ne-tako-prijetno, saj nimamo kaj dosti možnosti za premikanje naokrog, razen peš – kar pa je z majhnimi otroki vedno vsaj nekoliko problematično. Kljub temu se nam je zdelo, da imamo okrog dosti za raziskat, ko pa bomo hoteli še kam drugam, bomo najeli motor ali prosili v hotelu, če nas kam odpeljejo.
Zjutraj smo se podali po cesti, ki pelje v Mu Ko Phetra nacionalni park. Po nekaj sto metrih ob strmi in divji džungli se cesta konča, pot pa preusmeri na simpatičen most nad morjem. Čudovito zgleda, dober zadetek za popotniško dušo. Z zanimanjem opazujemo morje in otoke v daljavi, pa čolne in ladjice, ki se vozijo po njem. Morje si dolbe prostor v skalnate gmote ob obali in ta moč vode je impresivna. Prav lep dopoldanski sprehod smo si naredili, na poti nazaj domov pa smo odkrili še eno skrito plažo, ki smo jo takoj vzeli za svojo. Medtem ko se je Matija, kot družinski alfa ljubitelj morja, takoj pognal v vodo, se je Pika, kot družinska alfa raziskovalka, pognala v mivko in odkrivala vse zaklade, školjke, liste, kamne, pa tudi smeti. Mija si je našla zabavo v risanju s palico, ker zaradi ran, ki si jih je priborila med jutranjim padcem po betonu, ni upala v vodo. Jaz pa sem opazovala zdaj enega, zdaj drugega (in ji pulila smeti iz rok), zdaj tretjega in se počutila kot sredi uresničenih sanj. Prav takšno sliko sem imela v mislih, ko sem si predstavljala našo družinsko popotovanje.
Za kosilo smo še enkrat poskusili pri “naših”. Tokrat nas je postregel mladenič, a kosilo je bilo še bolj zgrešeno kot prejšnji dan. Tu skratka ne bomo več jedli. Popoldne smo si izposodili motor in se odpravili do Pak Bare, nabrati zaloge hrane in sadja. Med potjo smo zagledali fascinantno veliko nočno tržnico, kjer je kar mrgolelo ljudi. Zraven je tudi otroško igrišče, družine pa so piknikovale tudi kar na obmorski promenadi. To si moramo pogledati! Pogumno zakorakamo med počasi-premikajočo-se-gmoto ljudi. Stojnicam s hrano in pijačo ni videti konca. Najdemo okusne palačinke z arašidi (in sladkorjem). Za predah med stojnicami s hrano in pijačo skrbijo šotori z oblačili, obutvijo, igračami in ostalo šaro. Ljudje nas malce z zanimanjem in malce s posmehovanjem opazujejo, povsod slišimo “falang falang” – kar pomeni da govorijo o nas. Grabijo dekleti in postaja nam precej neprijetno, zato zavijemo ven iz gužve in se odločimo, da bomo odprdali nazaj domov, saj je že precej pozno.
Naslednji dan gremo na sprehod v drugo smer, po vasi. Po celi Tajski nas ljudje čudno gledajo, ker smo eni redkih, ki hodijo naokrog (tu nihče več ne hodi, ponavadi se vozijo z motorji ali pa z avtomobili; tudi kolesa so že bolj redkost). Stopamo po širši cesti, kjer je na eni in drugi strani samo zelenje. Džungla tu, džungla tam. Visoke palme se dvigajo v nebo, njihovi listi pa se stikajo nekje nad cesto. Opazujemo kako opice skačejo iz ene na drugo vejo, skočijo na palmin list in se zagugajo naprej v džunglo. Stojimo tam, kot bi se znašli v risanki. Kot bi se življenje za hip ustavilo. Hvaležni smo, da lahko vse to doživljamo. Hvaležni za priložnost, hvaležni za pogum. Ni vedno lahko, je pa vsekakor vredno.
Nadaljujemo naprej in ugledamo še veverico, ki pleza po električnih kablih. Gleda nas, a je ne motimo. Pot nadaljujemo po manj prometni cesti, ob kateri se vijejo preproste hiške. Veliko je kokoši in petelinov, nekaj krav in nekaj koz, pa dosti mačkov in ptičkov v kletkah. Preprosto življenje. Ljudje nas prijazno pozdravljajo, ko posedajo ob hišah ali počivajo v visečih mrežah. Lepo je. Se sprehajati. Opazovati. Se čuditi. Sprejemati. Ljubiti. Življenje in ljudi. Svet okrog nas.
Popoldne se zmenimo, da nas peljejo na plažo, kjer je otroško igrišče. Miji včasih postane težko in takrat se še bolj potrudimo, da počnemo kaj, kar ji je všeč. Otroško igrišče se nam je zdelo super ideja. Spet se nabašemo v pick-up – ti so tu glavno prevozno sredstvo (razen motorjev, seveda). Vas zanima zakaj? Ker zadaj lahko zbašejo za kakšne 3 družine ljudi 🙂 Mislili smo, da je bila tržnica samo prejšnji dan, ko je bila nedelja, pa smo se zmotili. Danes je bila sicer malenkost manjša, ljudi pa ni bilo kaj dosti manj. Poiščemo torej igrišče, kjer je množica otrok in (velikih) družin, ki zraven piknikirajo na travici. Še več jih je spodaj, pri plaži. Prijetno se nam zdi… dokler ne opazimo, da smo postali nov vir zabave. Strmijo v nas, s prsti kažejo na nas, nas slikajo, nam mahajo, nas ogovarjajo. Včasih nam življenje postreže z izzivi, ki nas spravljajo v neprijetne situacije, a skozi katere se lahko veliko naučimo. Ta je bil zagotovo eden takšnih. Pa ne, da bi nam kdo kaj hotel, le navajeni nas niso. Mi pa ne tega, da ljudje silijo v nas. Ko se je Mija naveličala igrišča, smo se prestavili na plažo. Matija se je hotel kopati, a pogled na morje ni bil prav obetaven. Zaradi oseke je bilo morje precej daleč, vmes pa ogroooomno blata. Dekleti sta si takoj poiskali zabavo, nama z Matijem pa je počasi tudi nehalo biti neprijetno. Potem se je opogumila teta iz bližine in prišla vprašat, če se lahko slika z nami. Ja prav, se pa dajmo. Pogum ene je spodbudil še malo množico drugih in spet smo se počutili, kot da smo postali del zabave na tržnici. Potem so počasi zaključili in nas slikali le še od daleč 🙂 Tako je to, če hodiš v ne-tako-turistične kraje.
Naša naslednja postaja je bila tudi zadnja na Tajskem – Hat Yai. Mesto bomo hitro pozabili, saj nismo našli kaj dosti zanimivega, poleg tega pa je Pika spet bolehala in smo ji zato omogočili kar-se-da-veliko počitka. Bolni otroci na potovanju niso prav nič zabavna stvar, ampak kdaj bolezen pride, ne izbiramo ravno sami. Na srečo je prebolevala le šesto bolezen in še sreča, da so nas naslednji dan spustili čez mejo v Malezijo, saj je bila vsa pikasta (kot bi ji bilo ime Pika haha).
Adijo Tajska in hvala za vse dogodivščine 🙂
