Peščene gradove smo pustili na otoku Ko Lanta, skrbno pospravili vse lepe spomine, ki smo jih tam ustvarili in se odpravili novim prigodam naproti. Po 12 dneh, ki smo jih preživeli na otoku, je bilo kar malce čudno in nenavadno, ko smo se (spet) znašli sredi mestnega kaosa. Brez plaž. V življenju brez mivkastih nog.
Že na avtobusni postaji v Trangu smo bili presenečeni nad tuk-tuki, ki jih imajo tukaj. So prav posebno očarljive prdalice (glej slike), čeprav nas je tisti, ki nas je peljal do našega prenočišča, tudi nič-kaj-prijetno zavil v oblaček izpušnih plinov. Dobrodošlica mesta.
Trang ni pretirano turistično mesto, ampak je za večino popotnikov bolj postaja-na-poti-kam-drugam. Popotniške družine pa se tu tudi ustavljamo in prespimo kakšno noč ali dve (ali tri). Včasih se znajdeš v kakšnem kraju in ga takoj začutiš kot svojega – sprehajanje po njem je tako naravno, občutek za ljudi in prostor tako domač. Trang ti to hitro da in te začara s svojo preprostostjo – pravijo, da velja Trang za mesto sreče. Po mestu se je zabavno sprehajati kar tako – raziskovati stranske ulice, pisane hiške in zapuščene parke. Občudovati življenje.
Zjutraj smo se prebudili ob šepetanju dežnih kapljic po pločevinasti strehi. Prešinila nas je zabavna misel: izlet v neznano! Dan lahko izkoristimo za prav posebno popotovanje; blizu našega doma je postajališče za javne mestne avtobuse. Lahko gremo tja in se kar vsedemo in odpeljemo. Kar tako. Če nam bo kje všeč, bomo šli dol, če pa ne, bomo pač naredili en krog po mestu. Dekleti sta navdušeni nad vožnjami z avtobusi in vlaki, zato se nam je ideja zdela super zanimiva. Nabašemo našega Bobrčka (nahrbtnik za dnevne izlete) z vsemi preživetvenimi “nujnostmi” – voda, plenica ali dve, bojna oprema za dež. In smo šli. Po lužah odcapljamo do železniške postaje in počakamo prvi roza avtobus. Zlezemo gor in prijazno pozdravimo po tajsko – sawadee ka. Odpeljemo se in kot da bi se znašli v filmu, si ogledujemo mesto in življenje v njem; peljali smo se po ulici, kjer stojijo šola zraven šole in opazovali, kako otrokom takoj, ko pridejo iz šolskih kompleksov, na ulici že prodajajo sladkarije, sladke pijače, slane in ocvrte prigrizke.
Peljemo se naprej in že se znajdemo izven mesta. Brez da bi vedeli, kam smo namenjeni in kdaj se bo avtobus pravzaprav obrnil, še vedno z zanimanjem opazujemo življenje, ki beži mimo nas. Vsak opazuje kaj drugega. Miji so všeč krave, ki se pasejo kar tako, brez vrvi in ograj. Matiju je všeč, kako se mesto in zgradbe postopoma spremenijo v vedno več zelenja in narave. Pika pleza po nas/čez nas, da bi njeni spretni prsti prišli do vseh zanimivih stvari (in površin). Če se peljemo počasi, navdušeno opazuje skozi okno, poskakuje in maha. Jaz opazujem, kaj počnejo ljudje in kakšne interakcije imajo. Zapeljemo do univerzitetnega kompleksa in tam po nekih stranskih ulicah, z veliko poskakovanja, malo sem, malo tja in potem naokrog zavijemo po neki drugi cesti. Očitno smo se obrnili in se peljemo nazaj. Zanimiva izkušnja, takle izlet v neznano, ki ti da čisto nov vpogled v mesto. Pa še za nekaj zabave domačinom smo poskrbeli, ko so z zanimanjem oprezali za nami in se smejali nam, čudaškim belim ritim, ki se kar malo vozimo naokrog.
V Trangu imajo vsak dan nočno tržnico nekje na sredini mesta in to smo si sevedali morali pogledat (če nas iščete kje v Aziji, najprej poglejte na tržnice – obstaja 90% možnost, da smo tam 🙂 ). Malce smo bili prezgodnji, kar nam je omogočilo, da smo videli, kako izgledajo priprave na ta družabni dogodek, kako pripravljajo stojnice in strehe, zaprejo večji del ceste in kako iz povsem običajne ceste nastane brbotajoči mehurček življenja. Hrana, pijača, oblačila, dodatki, množica ljudi, ki se premika od ene stojnice do druge, malce klepeta, malce se smeji in malce pomalica. Si predstavljate Odprto kuhno vsak dan? Vsak večer? Nekako tako to zgleda tule.
Ob vikendih zvečer (petek, sobota, nedelja) je na sporedu še večja nočna tržnica, za katero se je Matija pripravil tako, da rajši ni nič jedel za kosilo, da je imel prostor v želodcu za vse večerne dobrote 🙂 Tržnica je resda večja in bolj prostorna, kar pomeni, da ni toliko gužvanja sem in tja, a to ji vzame tudi malce čara.
Naše družinsko popotovanje na Tajskem se počasi bliža koncu, zato smo se premaknili še malce bližje meji z Malezijo. Vas zanima kje smo našli našo Deželo nikjer-in-nikoli, ki nas po eni strani navdušuje, po drugi pa potiska v precej neprijetne situacije? 🙂
