Uro leta iz Kuala Lumpur-ja in že se znajdemo pod ekvatorjem, na zahodni obali indonezijskega otoka Sumatra – v mestu Padang. Za Sumatro vemo, da so ceste in promet precej drugačni kot na našem družinskem popotovanju poprej – predvsem zelo počasni. Vsedemo se torej v taksi in že drvimo. Bi biiiiiib. Odmeva nam v glavi. Biiib. Biiiiiiib. Vijugamo sem in tja. Prehitevamo malo po levi, malo po desni. Kjer je enopasovnica, se hitro naredi dvopasovnico; kjer je dvopasovnica, se po potrebi prehiteva še po levi ali desni. Moram reči, da teh divjih voženj in večnega prehitevanja v škarjice nisem pogrešala. Ko odmislim, se zazrem v svet okrog sebe. Kako drugačen je. Visoke stolpnice so zamenjale preproste hiše. Manj betona, veliko več narave. Džungla. Riževa polja. Divje je in polno prometa. Onesnaženo. A veselo. Pristno. Ljudje so nasmejanih obrazov in iz oči jim sije umirjenost, sprejemanje, veselje do življenja. Easy living, ki ga začutiš kot vibracijo, ki te prevzame. Angleško ne znajo, a nasmehi so univerzalni.
V mestu nas pozdravijo veliki reklamni panoji, na katerem je podoba moškega bojevnika, zraven pa piše “Never quit”. Razmišljam, kaj naj bi oglaševala in ali je morda le kakšno od novodobnih motivacijskih sporočil, potem pa ugotovimo, da gre v resnici za reklamo za cigarete. Res, drug svet je (kjer težko vidiš moškega brez cigareta v roki).
Ceste hromi promet, ki ne pojenja niti ponoči. Ni mi jasno, od kje vsa ta vozila. Zrak duši dim listja s primešanimi smetmi, ki se jih znebijo na tak način. Nas pa že zjutraj žge ekvatorska vročina in nas žene v lov za senco. Pozdravljena divja dežela. Ljudje nas pozdravljajo s širokimi nasmeški, krohotajo se nam, ko stopicljamo po luknjastih pločnikih. Če se ustavimo, se hitro nabere kakšen mali zbor ljudi, ki nas slikajo, božajo dekleti po licih in se še malo krohotajo. Veseljaki so. Mi pa smo očarani nad značilno arhitekturo kulture Minangkabau. Prav posebna je, nekako pravljična. Vzorci, ki te začarajo; vijugaste strehe, ki so kot tobogani do sanj. Lepo je. Minangkabau so največja matrilinearna etnična skupina na svetu. To v praksi pomeni, da se deduje po materini strani in da mož pripada družini žene, otroci pa prevzamejo materin priimek. Pomembno je torej, da se paru rodi vsaj kakšna deklica. Matere so zelo spoštovane – to, da so doma in skrbijo za otroke ter jih vzgajajo z ljubeznijo je neizmerno cenjeno. Minangkabau kultura je danes po religiji islamska (s specifičnimi etničnimi tradicijami in ostanki animističnih verovanj sicer) – to pa je zahodni glavi presenetljivo kajneda, sploh kar se tiče vloge ženske.
Peklenske vročine v Padangu smo imeli hitro dovolj, zato smo se odpravili v Bukittinggi – mesto, ki leži 900 metrov nad morjem. Hecno je in prijetno posebno. Je čisto blizu ekvatorja, zato vsako popoldne pada dež. Ob nedeljah zjutraj imajo aerobiko – zaprejo glavno cesto, veselo telovadijo in navijejo zvočnike, da se jih sliši vse naokrog. V kopalnicah nimajo lijakov – včasih ga najdeš v glavni sobi, včasih zunaj, včasih pa nikjer. V kletkah imajo skupaj zaprte peteline in kakšno kokoš, golobe, ptiča pevca in enega krokarja. Pisana druščina. Na enem koncu mesta imajo ob glavni cesti tradicionalno zelenjavno tržnico, zaradi katere se tam vedno naredi prometni zastoj – če kaj rabiš, pač ustaviš in nabašeš. Ob vikendih je kolona dolga tudi več kilometrov. Sprejmeš, počakaš in greš naprej. Preprosto.
Bamboosa Guest House. Vsakič znova je lepo, ko najdeš nov dom. Tak, ki ga takoj začutiš in se v njem počutiš domače. Mi smo precej nomadske narave in se hitro udomačimo. Tudi v Bamboosi je bilo tako. Mama je bila navdušena nad dekletoma, še posebej nad Mijo, ko je navdušeno pometala dvorišče. Ata se je rad ustavil pri Matiju in z njim malce poklepetal – tako, malo z rokami, malo s kakšno angleško besedo sem in tja in malo z google translate-om. Ljubezen ne pozna jezikov. Lepo je. Spoznavati ljudi, deliti izkušnje. Spustiti jih pod streho in blizu svojega srca. Se učiti, eden od drugega. Jaz sem takoj za to, da bi ves svet tako funkcioniral – da bi eden drugemu odpirali vrata, se sprejemali, pustili druge blizu – enkrat kot gostje, drugič kot gostitelji.
V Bukittinggiju nismo počeli kaj dosti veličastnega. Moj boleči prijatelj Zoster me je silil k počivanju, zato smo dneve preživljali ob krajših sprehodih in raziskovanju bližnje okolice, obiskih tržnice in spoznavanju življenja v mestecu. Družinsko življenje skratka, čas za nas 🙂 Ata in mama, kjer smo živeli, sta nam dala še en ta domač’ dragon fruit in papajo, za poskusit smo dobili tudi curry z nezrelim jack fruit-om in izvedeli, da nezrelega uporabljajo takole v omakah, namesto mesa; medtem ko je zrel sladko in okusno sadje. Izkušnja, ko si na nekem mestu dlje časa, je precej drugačna od potovalne izkušnje, ko bi rad videl čim več. Kot družinskim popotnikom nam bolj ustreza prvo; da se ustavimo, začutimo življenje, vzpostavimo odnose. Ni nam do hitenja sem in tja, rajši malo postanemo in se naužijemo. Zjutraj smo tako občudovali razgled na dva vulkana v bližini; popoldne, ko je deževalo, smo bosi skakali po luži velikanki, ki se je naredila na dvorišču (Pika je bila tako navdušena da je hodila po luži gor in dol in krog in krog kot bi bila hipnotizirana 🙂 ).
Zanimivo je, kako hitro se lahko učiš novega jezika, kadar je treba. Pri tem je ključnega pomena, da znaš brati pisavo. Na Tajskem je nismo znali, zato se tudi kaj dosti nismo naučili. V Maleziji smo lahko brali, zato smo osvojili kar nekaj novih besed. To smo še bolj pospešeno nadaljevali na Sumatri, kjer je veliko besed malezijskih (indonezijski jezik izvira iz malajskega). Ker večina ljudi ne zna angleško, si še toliko bolj motiviran, da se učiš njihovega jezika – še posebej kar se tiče hrane ha ha.
Moje bolečine so začele popuščati in čas je bil, da se poslovimo od naših ljubih gostiteljev in gremo na čisto posebno dogodivščino. V naše kosti se je naselilo prijetno vznemirjenje, ko hvaležno zapuščaš kraj, ki ti je prirastel k srcu, in hkrati navdušeno pričakuješ nov kraj in nove dogodivščine…
…a to je že druga zgodba 🙂
