Ko se lenobno prebujamo, še preden vstane sonce, nas kot v varnem kokonu skrbno čuva mehka bela tkanina (razen ko kakšnega ponevedoma zapremo not in mu privoščimo nočno poslastico). Zunaj pozdravlja pesem valov, ki nas spremlja kot dih, kamorkoli gremo. Petje ptic in včasih kakšna žaba, oznanjajo nov dan. Bose noge stopicajo po mivki in vozijo slalom med raki samotarji, ki s svojimi hiškami rišejo zapeljive vzorce.
V zraku diši po ljubezni in zdi se, kot da smo se znašli zunaj časa in prostora. 10 korakov od divje džungle in prav toliko do rajske plaže. Naša kopalnica je napol odprta v džunglo in zjutraj nas omami pogled na tisoč odtenkov zelene. Pred zajtrkom opazujemo opice, ki so si svoj zajtrk poiskale visoko v krošnjah dreves za “našo” hiško. Trop 8 prisrčnih kužov, ki prihiti k nam, najbolj navduši dekleti – Pika jih kar objema in ljubčka, Mija jih vabi k igri. Na stolu spi muc. Iz kuhinje zadiši po palačinkah. Mmmmm, zajtrk. Enkrat si ga privoščimo kar na malem kanuju, ki ga zjutraj potisnemo v mirno morje in skozi čisto vodo opazujemo življenje v njem. Zajtrk z razgledom. Sladki ovseni kosmiči s cimetom.
Voda je prijetno sveža in mirna. Vidim korale in pisane ribice, rumeno črtaste, mavričaste, fluorestenčne in še vse druge, zaradi katerih se počutim kot bi se znašla v čudežni deželi. Pogled mi uide drugam, kjer opazim nekaj večjega. Hitro zaplavam in srce mi poskoči – želva je! Približam se ji, ona pa elegantno počasi plava svojo pot. Ne motim je, ne uide mi. Sreča. Ustavim se in jo opazujem. Življenje. So to najlepše sanje? Za nekaj trenutkov se čas ustavi.
Voda se umakne, da se naredijo super mali bazenčki. Raj za otroke. Pika ponosno koraka po mivki gor in dol, pa čmok v vodo počofat in spet naprej. Mija se zabava po svoje. Trenutki, ki so njuni. Skupaj plavamo in se zabavamo v vodi. In čas se spet ustavi. Mir. Sreča. Potem z mivkastimi riti peštamo mivko med prsti, ko naenkrat vidim da nekaj kuka iz voda. In v trenutku izgine. In potem na drugem koncu. In spet izgine. Po nekaj ponovitvah ugotovimo, da je želva. Matija dvigne Mijo na rame in zakorakata v vodo. In pride – kraljica s trdnim oklepom zaplava okrog njiju, da jo Mija jasno vidi v vsej njeni veličini. Sreča.
Pobiramo smeti, ki jih naplavlja na obalo. Cel kup plastike. Slamic. Vrečk. 2 veliki vreči jih naberemo. A vsak dan naplavlja nove… Nikoli dokončano delo (in še večja motivacija k zmanjševanju količine odpadkov). Pobiranje zaključujemo pri majhnem jezeru/ ribniku. Malo postojimo in gledamo dvoživke, ki skačejo po vodi. Potem pa prileti nekaj ogromnega. Sova! Prava, divja, sova! Gleda nas, mi pa njo. Z velikimi očmi in napol odprtimi usti. Rumena kolobarja nas zreta, kot bi nam videla v dno duše. Včasih te narava nagradi, če delaš dobro. Bilbo je. Takšno ime ima. Tu v Rimbi je stari znanec. Mija ga navdušeno kliče, medtem ko se Pika še odloča med tem, da je fejst navdušena in da jo je strah. Noro. Zreti divjini naravnost v oči, to ti noben živalski vrt ne more dati. Hvaležna. Neskončno hvaležna.
Pred hišo imamo izmenjevalnico hišic, ki smo jih nabrali na obali. Za rakce samotarje so. Včasih kakšen prav po samotarsko počasi privandra, jo premeri in preleze, obrne in pregleda in če mu je všeč, hitro zleze vanjo. Tudi v živo smo videli, kako se gnete več kot 10 rakcev, kako se ravsajo in plezajo eden čez drugega, da bi prišli do večjih hišk. Narava, kakšen popoln sistem.
Lepo je, ko se ni treba obuvati in z bosimi nogami lahkih korakov raziskujemo mali svet. Lepo je, ko dneve preživljamo zunaj, slavimo življenje, ki se nam kaže v vsej svoji lepoti. Lepo je, ko Mija pleše ob grmenju približajoče se nevihte, medtem ko se je tega še pred nekaj meseci paranoično bala. Lepo je, ko nam je podarjen še magičen sončni zahod, ki ga občudujemo skupaj, z roko v roki, s pogledom, zazrtim v sanje. Lepo je, ko vidimo popek Rafflesie, največje rože na svetu. Lepo je, ko zlezemo v čoln in ne pridemo do bližnjega otoka, ker nas Matija hecno-nespretno vrti na mestu. Zabavamo se. Lepo je, ker smo skupaj. Ko Pika kar oba kliče mama, ker sva pač zraven. Lepo je ujeti čas, ki ga nikoli več ne bo in ga spremeniti v nepozabne spomine. Lepo je raziskovati svet in spoznavati sorodne duše. Lepo je rasti, se spreminjati in prilagajati. Lepo je življenje, ko preden zaspiš, komaj čakaš nov dan. Lepo je. Lepa je hvaležnost, za nov dan in vse kar imamo. Lep je svet, ki ti daje svobodo, da živiš kot si želiš – brez obsojanj, brez predsodkov. Čaroben je zvok kitare ob ognju in čudovito izpopolnjujoče plavanje ob gorečem nebu, ko sonce tone za obzorje. Tako preprosto. Tako polno. Tako rajsko.
Hvala <3
Opomba: iz zgodbe so izključena pričkanja o nepomembnih stvareh in boji z levjesrčno triletnico, ki se bori za samostojnost 🙂
- v zgodbi niso vključena pričkanja o nepomembnih stvareh in boji z levjesrčno triletnico
