Včasih si želim da bi bila nevidna. Ali pa drobcena mušica, ki bi potovala po krajih in opazovala. Lovila drobcene trenutke življenja vsepovsod. Pomagala, kjer bi lahko. Neopazno. Nevsiljivo. Brez posegov. Nemoteče. Kot zrak naokrog bi se gibala z življenjem.
Sedim na verandi “naše” hiške ob jezeru Maninjau. Življenje na vasi zraven vulkanskega jezera. Kjer se otroci še vedno zabavajo z igro v potokih, rekah, jezerih. Kjer nimajo vsak svoje pametne naprave, ampak se družijo, klepetajo, se nam hihitajo. V šolo jih pokliče sirena, a popoldne se že hitijo igrat.
Po vasi se potepajo kuži. Taki lepi potepuhi, nič kaj agresivni. Pri hišah lenobno poležavajo mačke. Prav počasi se naokrog potikajo kokoši, pogosto z množico malih piščancev. Tam kot okamenela stoji raca. Malo naprej po potki skaklja majhna koza. Sledi drugim, ki se prosto pasejo naokrog. Opice plezajo na drevo in skačejo iz enega na drugega. Slišimo nenavaden zvok in ko pogled sledi šumu zagledamo letečo veverico, ki poleti z enega na drugo drevo. Polno življenja je vsenaokrog. Tako preprosto. Tako lepo.
Tudi “naša” hiška je mali živalski vrt. Ali pa hotel za žuželke. Matiju se je ravno na računalnik pokakal geko. Teh imamo nešteto in ves čas jih poslušamo, ko dirjajo sem in tja, malo postanejo, počivkajo. Veseli smo jih. Včasih k nam zaidejo tudi ogromne ose. Pravimo jim leteče pošasti. Hitro si poiščejo pot ven. Malo tu in malo tam se vijejo tudi neskončne poti mravljic. Pod streho k nam letajo ptiči. Polno življenja okrog nas. Del njega smo. Le majhen del narave.
Valovi nas uspavajo, a zjutraj je jezero tako spokojno. Z bližnje obale se sliši mujezinovo pesem. Kot bi z njo začaral svet v meglico lahkostnosti. Za njo kikirikanje petelinov iz vseh sosednjih hiš. Preprosto lepo je. Misli so umirjene in srcu je lepo. Petju se pridružijo še ptički. Domače. Ta pesem je univerzalna. Kjerkoli že si. Kot luna. Kjerkoli na svetu že si, povsod je. Vsi zremo v isto luno. Topla misel.
Sprehajamo se po cesti. Mimo nas norijo motorji in avtomobili. Pred hišo je razprostrt riž. Pri drugi posušene ribice. Pri tretji sladko dišijo klinčki. Sušijo se na žgočem soncu, prav tako kot muškatni oreščki malo naprej. Pri sosedih vidimo ogromne cimetove skorje. Ob cesti rastejo kakavovci. Debelušne papaje se bohotijo na palmah. Vijolični melancani zorijo kar na grmovjih. V ustih se topi kremast sok iz svežega avokada. Matija plava s polnim naročjem kokosov, ki jih je “rešil” iz vode potem, ko jih je odpihnil veter s palme.
A telo, telo reže bolečina. Koža peče, na hrbtu bolečina, kot bi mi trgali živce. Utrujenost, ki moje telo spominja na zdelano cunjo. Opominja me, naj živim počasi. Ideje in načrti bodo počakali na primeren čas. Skrbi na stran, vse bo v redu, tudi če ne zmorem vsega sama. Življenje me uči novo lekcijo. Herpes zoster – norice drugič. Ne priporočam.
Poseben kraj je. Eden tistih, ki jih zapišem globoko v srce. Preprosta sreča. Zadovoljstvo. Tudi če ni vse popolno, je lepo. Sreča je skrita v majhnih stvareh, v hvaležnosti trenutka. Ponižnosti vsakdana. Sreča je učenje, ki se nikoli ne konča. In rast, neskončna rast na poti zadovoljnega življenja.
