O tem, kako smo se, z dvema majhnima otrokoma, odpravili na 4-urno popotovanje s tajskim vlakom.
Se še spomnite naših razlogov za izlet z vlakom? Še vedno se nam zdi, da je za otroke najlažje potovati z vlakom. Zato je bil tudi na Tajskem za potovanje z otroki naša prva izbira vlak.
Nun nas je pripeljala na železniško postajo v Ratchaburi-ju, kjer smo lovili hitri vlak do mesta Prachuap Khiri Khan. Matiju so na blagajni prijazno povedali, da to pa ne bo šlo, ker je vlak povsem zaseden, pride pa čez 10 minut “normalen” vlak, ki se večkrat ustavlja in zato namesto 2 ur za isto pot potrebuje skoraj 4 ure. Naša družinska dogodivščina nam je tako postregla s prvim manjšim izzivom, ki pa smo ga sprejeli z dobro voljo in kupili vozovnice za 3. razred.
Z nahrbtnikom zadaj in Piko spredaj v bobi sem prijela Mijo za roko in nas parkirala na vlak. Matija pa se je, skupaj z ostalimi 3 nahrbtniki boril v vprašanjem, kako jih spraviti na vlak – vhodi so namreč precej ozki in nizki, tako da se je vsakič nekam zataknil. Na srečo so mu hitro priskočili na pomoč in že smo se odpeljali naprej.
Vlak je na prvi pogled kot ena naša dobra stara “gomulka”. Sedeži so razporejeni tako, da si po dva in dva gledata nasproti (kot na naših vlakih). Na stropih je nekaj ventilatorjev, drugače pa ruska klima (odprta okna), ki je povsem zadovoljiva – dokler se vlak premika, ko pa se ustavi je v trenutku vroče. Nam je bilo takoj všeč, še posebej navdušeno je svet skozi okno opazovala Mija, medtem ko si je Pika privoščila konkreten spanec. Po vlaku se ves čas sprehajajo prodajalke, ki prodajajo različne (tajske) prigrizke, sadje, pijače (npr. lahko kupiš plastično vrečko polno ledu, zraven pa zliješ Pepsi ali kakšen drug slajen napitek, potem pa veselo srkaš po slamici). Tajci so mahnjeni na plastične vrečke, vsaka stvar je dvakrat zavita, preden ti jo dajo v še eno plastično vrečko. Mi se temu izogibamo in po tem ko vedno povemo, da vrečke pa ne rabimo, se nam vsi smejijo 🙂
Na vlaku je cel kup ljudi, večinoma Tajcev, medtem ko turiste le redko zagledamo. Z zanimanjem nas opazujejo in se nam nasmihajo. Navdušeni so nad najinimi dekleti, mahajo jima in se jima smejijo, želijo se ju dotikati in ju božati. To Miji ni prav nič všeč, medtem ko jim Pika rada vrača pozornost in jih boža po obrazu. Kako različni sta si, kot bi bila vsaka z drugega planeta 🙂
Skozi okna opazujemo prostrani svet palm in zelenja, ki sega na vse strani. Zeleno je, vse je tako zeleno. In palmasto. Kokosove palme, ki sanjavo segajo visoko gor med oblake, in bananine palme, ki se bohotijo s širokimi listi, pod katerimi skrivajo svoje sladke zaklade. Polno je tudi majhnih rek, potokov in ribnikov. Polno ptic, ki letajo naokrog. Krave se prosto pasejo. Kokoši tekajo naokrog z malimi piščančki, po cestah se sprehajajo petelini. Toliko življenja je, ki ga imamo moč opazovati takole, na daleč. Mimogrede. Opazujemo. Se pogovarjamo. Pogledamo knjigico. Nalepimo kakšno nalepko. Malicamo. Kaj zapojemo. Se igramo kakšno igrico. Premikanje z otroki z javnimi prevozi poznamo že od doma, sama se večkrat s puncama odpravim kam (z avtobusom ali vlakom), tako da nam to ni nekaj novega. Je pa precej odvisno od tega, kakšne volje so otroci in kako zanimivo jim znaš narediti. Računala sva, da se bo tudi Mija na vlaku kaj spočila, pa je bila preveč navdušena in je rajši opazovala ljudi in skozi okno.
In po skoraj 4h urah, se vlak ustavi v Prachuap Khiri Khan-u, kjer se zgužvamo ven (Matija + nahrbtniki vs. vlak round 2 🙂 ). Vroče je, da kar teče, a se kar peš odpravimo poiskat naše prenočišče, potem pa še do morja (in na kosilo). Tu smo tudi prvič čisto ob morju, ki smo se ga vsi veselili, še posebej Mija. Pa smo bili hitro razočarani, morje je namreč umazano in polno smeti. Ni nam do kopanja. Po kosilu se sprehodimo še do nočne tržnice, ki je polna ulične hrane (in pijač), potem pa jo, vsi utrujeni, mahnemo nazaj in popadamo v posteljo.
Naslednji dan se s tuk-tuk-om odpravimo v vojaško oporišče, kjer naj bi bila lepa plaža in opice iz rodu Langur, ki veljajo za miroljubne in jih tam lahko nahraniš. O tem imam sicer precej mešane občutke. Ne verjamem v živalske vrtove, ker se mi zdi, da bi živali morale živeti tam, kjer živijo (npr. opice ne živijo sredi Ljubljane in svojim otrokom ne bom kazala, da je prav, da jih zapiramo na nekaj kvadratnih metrov sredi betona). Zapiranje divjih živali v kletke in profitiranje od tega se mi ne zdi pravilno. Tudi hranjenje divjih živali se mi zdi malce sporno, ampak tokrat sem se (z nekaj slabe vesti) podredila Mijini želji, da bi rada videla opice. Opice so sicer res simpatične in Mija je imela lepo izkušnjo, ko so ji prišle jest arašide iz roke, preden so švignile nazaj v gozd. (Smo imeli pa nekaj dni kasneje še lepšo izkušnjo, ko smo bivali na otoku Koh Lanta, kjer pa živijo druge opice, čisto divje, in so prišle za našo hiško malicat listje. Ko so nas ujele s pogledi, kako jih buljimo nalepljeni na okno, so jo hitro popihale v varno zavetje džungle.
Plaža Ao Manao je sicer res precej lepa (in s čudovitim razgledom), je pa mivkasta in tega se z dvema majhnima otrokoma še navajamo. Pika si je veselo basala v usta mivko, medtem ko se je Mija prestrašila morskih valov in potem sploh ni upala v vodo. Blizu Khiri Khana je tudi famozni tempelj v jami, ampak do tam je precej za hodit, tako da ni ravno za otroke. V bližini je tudi velik nacionalni park, kamor greš lahko na safari iskat slone. Tudi to nas je zanimalo, ampak sva ocenila da bi bilo preveč vožnje in da nobena od deklet ne bi imela kaj dosti od tega.
Zjutraj smo spakirali in se podali v lov za hitrim vlakom do Chumphon-a. Dan nam je hitro postregel s hecnim pripetljajem. Imamo dva velika nahrbtnika, vsak ima cca 20kg, in dva majhna, ki imata skupaj kakšnih 15kg. Če temu prišteješ še 10kg dojenčico in 15kg triletnico, pa še dva, ki vse to prenašata, smo skupaj težki več kot 200 kg. Nabašemo to težo na tuk-tuk in teta vžge motor. Pa se ne moremo premakniti z mesta. Priletni stric nas malce potisne in potem se čisto čisto počasi, prav po polžje, začnemo premikati. Ne vemo točno, ali se utegnemo prekucnit na levo ali na desno, ali pa bomo kar obstali in se pogreznili na mestu. Posebej adrenalinska so bila križišča in luknje v cesti, ampak nam je sčasoma vendarle uspelo prisopihati tudi do železniške postaje. Zabavno pa je bilo!
Pozdravi z vzhoda,
Pšeničkovi
