Preden smo se odpravili v Azijo sva načrtovala, da se ne bomo preveč premikali, saj bi to utegnilo biti preveč naporno za dekleti. Zarečenega kruha pa se seveda največ poje in v prvem tednu potovanja smo se premikali vsake 2-3 dni. Rekla sva tudi, da bomo imeli pot splanirano, v resnici pa ne vemo kaj dosti o tem, kje bomo čez dva dni in se kar sproti odločamo. Tule pa o našem epskem popotovanju, ki smo ga začeli na vlaku, nadaljevali na javnem avtobusu, se prestavili na minibus in potem še na taksi, ki nas je pripeljal v obmorski Krabi.
Prachuap Khiri Kha, železniška postaja. Kupimo vozovnice za hitri vlak, ki so relativno drage (1 eur vs 10 eur / osebo), dobiš pa za to ceno 1x hitrejši vlak, klimo, kosilo in vlak s sedeži kot na avtobusu (po dva in dva, vsi obrnjeni v smer vožnje). Nam je bila bolj všeč vožnja z navadnim vlakom.
Hitri vlak nas je po 2 urah pripeljal v Chumphon, ki je znan kot izhodišče za na otoke Ko Tao, Ko Samui in Ko Phanghan. Mi smo preživeli dve noči v resortu z bazenom, nad katerim je bila Mija tako navdušena, da je šla najprej zjutraj v bazen in zadnja stvar zvečer je bila prav tako bazen 🙂 Pika ji seveda povsod sledi, še najraje v vodo (kadar se ne zabava z vlečenjem straniščnega kotlička :D). Po Chumphon-u smo veselo pešačili in odkrili tak skrit kotiček mesta, kjer se lahko kar izgubiš med vso lahkotnostjo življenja. Prijazen menih je pri samostanu Miji prinesel jabolko, medtem ko so naokrog lenobno poležavali potepuški psi, petelini in kokoši s svojim podmladkom pa so brskale naokrog. Tako umirjeno, dokler ne prideš čez most in na glavno ulico, kjer si nazaj v džumbusu (in umazanem zraku).
Noč je bila kratka, saj smo vstali ob 5h zjutraj in se pripravili na daljšo pot. Najprej smo šli s hitrim vlakom do Surat Thani-ja, od koder smo se z javnim avtobusom peljali do avtobusnega terminala sredi mesta, od koder gredo avtobusi in minibusi drugam, mi smo iskali tistega za Krabi. Hitro mi je bilo žal, da smo šli na javni avtobus. To namreč zgleda tako, da se voziš kakšnih 30 km/h skozi celo mesto (včasih dela tudi kroge) in se ustavljaš povsod, kjer bi kdo želel iti gor/dol. To je sicer sila priročno, vendar tudi počasno. Za nekaj kilometrov smo namreč potrebovali 40 minut. Medtem ko sem si razbijala glavo zakaj za vraga nam je bilo tega treba, ko imamo pred sabo še vsaj par ur vožnje, sta se na sosednjih sedežih dekleti od srca krohotali in se zabavali ob gledanju skozi okno – počasna vožnja je kot ena real-time risanka. No, tega pa ne bi bilo, če ne bi šli na ta avtobus. Polepšalo mi je dan in mi dalo nov zagon, da bi čim prej prišli do Krabi-ja.
Tja nas je peljal minibus. Plačali smo 2 sedeža, tako da sva imela z Matijem vsak eno od punc v naročju. Minibusi v Krabi peljejo na vsako uro, ampak vozniki vedno nabirajo ljudi toliko časa, da so vsi sedeži napolnjeni. In to včasih traja precej dlje časa. Ampak ko smo enkrat vendarle štartali, je šlo hitro. Cesta ima več pasov in je dobro urejena, zato je možna hitra vožnja. To nežno zibanje pa nas je vse skupaj odpeljalo v spanec; v mojem naročju je trdno spala Pika, Mija je sladko sanjala pri Matiju, jaz pa sem se naslonila na njegovo ramo in tako smo skupaj sanjali. Sreča.
V Krabi-ju smo našli super dobro restavracijo in nočni market. Naslednji dan smo šli še v lov za plenicami, saj nam je naša zaloga od doma že pošla. Ugotovili smo, da se tudi v največjih trgovinah (tudi tistih povsem zahodnjaških nakupovalnih centrih) da dobiti samo take plenice na hlače, ne pa na zapenjanje. Ni se zdelo prav priročno, ampak izbire nismo imeli. Tako da imamo zdaj samo še te pleničaste “gate”:) Drugače pa smo ugotovili tudi, da se zadeve za turiste odpirajo šele ob 10h. Za nas, ki smo pravi jutranji ljudje (beri, dekleti sta že povsem prilagojeni časovnemu pasu, kar pomeni da se vsak dan prej zbudita – zdaj smo že na 6h zjutraj), je to precej pozno, smo pa to izkoristili še za raziskovanje po ulicah Krabi-ja.
Radi se sprehajamo po mestu in opazujemo življenje. Veseli smo, ko najdemo kakšno od lokalnih tržnic, ki jih je cel kup. Tam prodajajo od oblačil do sadja in zelenjave, pa sveže meso in sveže kuhano hrano. Tržnice so tak kraj, ki kar brbota od življenja. Risanke za otroke, ki ne rabijo nobene druge zabave. Zanimive so tudi nočne tržnice, kjer je tudi cel kup mini restavracij ali pa samo stojnic, kjer pečejo kaj na žaru ali pa kuhajo. Okusna in poceni hrana je. Radi jemo pri lokalcih. Ti ponavadi nimajo ločenih kuhinj, ampak so to take improvizirane restavracije – par piskrov, nekaj krožnikov in skodelic, ogenj in pribor – čisto preprosto. Hrana pa je ponavadi bolj okusna kot tista, za katero v “normalnih” restavracijah daš vsaj enkrat več denarja. Pri tem seveda upoštevamo nekaj osnovnih pravil pri prehranjevanju na poti. Sicer pa midva z Matijem ne moreva brez riža, medtem ko bi Mija vsak dan 3x jedla špagete ( a že zgleda kaj podobna špagetu? 🙂 )
Tajci so po večini (theravada) budisti, a bolj ko se premikamo proti jugu, več je muslimanov (Malezija je muslimanska). V Krabi-ju se to že dobro pozna, saj ima veliko žensk naglavne rute. Še bolj očitno pa je to na otoku Koh Lanta, kjer smo zdaj in kjer večkrat na dan slišimo tudi molitve. Lepo je in tudi Malezije se že veselimo, saj bo nekaj povsem novega.
Naslednjič pa o tem, kako smo do zadnjega kotička nabasali minibus iz Krabi-ja do Koh Lante in se namesto 1 uro peljali skoraj 4 ure, ampak odkrili en poseben in zelo srčen kotiček na otoku.
Pozdravi s plaže in lepe praznike vam želimo,
Pšeničkovi
