Katmandu. Dan se je šele dobro začel in ko stopiva na ulico se mesto šele prebuja. Trgovine in vse ostalo se šele odpira, čeprav je ura že okrog 9h. Garden of Dreams se zdi primerna izbira za današnji sprehod. Kos narave sredi te betonske, prašne, hupajoče džungle. Veliko zelenja, oglašanja ptic, veliko vode in predvsem veliko zaljubljenih nepalskih parčkov. Prav tu je namreč popularna točka za zmenkarije. Naklonjenosti si ne skrivajo, kar je precej zanimivo, glede na to da je to še vedno javno mesto, kjer pa načeloma takšno izkazovanje naklonjenosti ni zaželeno.
Naslednji dan sva se odpravila pohajkovat po stranskih ulicah Katmanduja. Raziskovat prostor, kjer lahko vidiš pravo življenje, kjer so turisti redki in je zato vse drugače. Je tako kot je. Pa čeprav je tako blizu temu turističnemu središču, pravzaprav le par ulic stran. Po vsem mestu je veliko hindujskih, pa tudi budističnih religijskih svetišč. Nekatera so raztrešena po ulicah. Nekatera so stisnjena notri v zgradbi, druga so bolj očitna, zunaj ob cesti. Še posebej pa me je navdušila takšna prostorska zasnova, kjer greš iz ulice skozi majhen predor in prideš na velikansko dvorišče med večimi hišami. Na sredi takih dvorišč se vseskozi nahaja nek religijski spomenik. V večini primerov je hindujski. Res je zanimivo za videti, predvsem zato, ker je kot da bi iz ulice stopil v nek nov svet. Bolj zaseben, bolj skrit, bolj tih in miren. Kot da bi z enim samim korakom stopil ven iz norišnice katmandujskih ulic. Še ena stvar, ki sem jo opazila ob tem vandranju pa so t.i. water tanks. V bistvu gre za nekakšna skupna kopališča, kjer je pač voda in se opravljajo z njo povezane dejavnosti, t.j. kopanje, umivanje, pranje perila in otrok, tankanje vode za druge stvari…
Durbar Square je srce Katmanduja in prikazuje newarsko arhitekturo. Trg je zanimiv iz zgodovinskega in kulturnega vidika. Durbar pomeni palača in včasih so tu kronali in legitimizirali kraje, nato pa so ti od tam vladali. Pravzaprav gre za tri medsebojno povezane trge s pripadajočimi zgradbami, predvsem templji. Ena od večjih zanimivosti je Kumari Bahal, t.j. zgradba, v kateri biva živeča boginja Kumari Devi s svojo družino. Gre za enega od simbolov Nepala, ki je pogosto upodobljen tudi na razglednicah. Je pa to dekletce oz. dekle, nekje med 4 leti in puberteto. Izberejo jo tako, da mora imeti najprej 32 predpisanih fizičnih značilnosti (npr. barva oči, oblika zob, glas); nato kandidatke zaprejo v temno sobo, kjer jih strašijo moški v maskah in glasni zvoki. Tista, ki ostane najbolj mirna in zbrana, postane Kumari, nato pa mora (tako kot pri izbiranju Dalai Lame) izbrati še oblačila, ki jih je nosila prejšnja Kumari Devi. Njen mandat preneha, ko dobi prvo menstruacijo, oz. ko izgubi večjo količino krvi. Takrat se upokoji in postane navadna smrtnica, dobi pa veliko doto. Kar niti ni nenavadno, saj naj bi imela precejšnje težave pri privajanju na normalno življenje, poleg tega pa tudi poroka z njo velja za nesrečno.
Tretji dan sva se premaknila točno pod znameniti Swayambhunath oz. še bolj točno v Benchen Vihar Guesthouse. Vihar mislim da pomeni samostan, skratka, bila sva tik nad samostanom tibetansko-budističnih menihov. Cel kompleks je precej ogromen in vse naokrog je bilo veliko mladih, pa tudi starejših menihov v svojih značilnih rdečih oblačilih. Pa vsi ti veliki, glamurozni templji, popisani s simboli tibetanskega budizma. Podobe so zanimive, čeprav vseh še ne poznam. Tibetanski budizem spada v vajrajana vejo budizma, v njem pa se združujejo tudi tantrična indijska verovanja in tradicionalna religija Tibeta, Bon. Ta fuzija se odraža na simbolih in ritualih tibetanskega budizma. Veliko je najrazličnejših podob, simbolnih risb, načičkanih podrobnosti, razkošnih ritualov itn. Ob vseh teh otrocih v samostanu pa sem začela razmišljati o tem, kako se počutijo. Ali so prikrajšani zaradi odločitve svojih staršev, da jih pošljejo v samostan? So počaščeni? Ali si kdaj želijo, da bi bilo drugače? Da bi se lahko sami odločili? Da bi lahko imeli »običajno« otroštvo in svoje starše ter družino? Indoktrinirani so v nek sistem, v neko filozofijo, pa čeprav je ta budistična, sočutna in dobrohotna. Sama po sebi nikakor ni slaba. Pa tudi otrokom nič ne manjka. Ves prosti čas so igrali nogomet z neko majhno plastično žogico. In se ob tem neskončno zabavali in prikupno smejali. Nekajkrat na dan so peli, kar je bilo tudi lepo poslušati. Zanimivo se mi zdi, da so otroci tako rekrutirani v tibetanski budizem, čeprav je ta religija načeloma tako nevsiljiva in neagresivna. Za razliko od npr. krščanstva, kjer je edina primerljiva oblika tega verouk, ki pa vseeno traja le kakšno uro ali dve z mašo vred na teden. Odločitev za življenje meniha pa je nato prepuščena posamezniku. Ne bi si upala obsojati te prakse, saj gre vseeno za nek večstoleten sistem, ki traja in ki funkcionira kot tak. Za Tibet oz. za tibetanski budizem. Je pa vseeno vredno premisleka.
Popoldne sva se odpravila na sloviti Swayambhunath oz. Monkey Temple. Stoji na hribu in po legendi naj bi se ta hrib sam dvignil iz jezera, ki je do pred 10 000 leti prekrival dolino Katmanduja. Od tu mu tudi ime, saj Swayambhu namreč pomeni self-arisen. Monkey Temple pa je zaradi opic, ki skačejo povsod naokrog. Na začetku sem se jih precej bala, saj niso ravno moje najljubše živalice, poleg tega pa lahko prenašajo še smrtonosne viruse. Vendar pa sem se jih navadila, ko sem videla da niso agresive. So postale kar zabavne, pa še prikupno majhne so. Na hribu je cel kup templjev, najbolj pomembna pa je seveda sama stupa, ki je zgrajena iz dveh delov: iz bele baze in 13 stopnic, ki jih morajo prehoditi ljudje na poti do nirvane, osvoboditve. Okrog budističnih spomenikov se hodi v smeri urinega kazalca, vrti pa se molilne mlinčke z mantro Om mani padme hum. V celem kompleksu sta opazni budistična in hindujska ikonografija, kar je tudi sicer značilnost nepalske kulture – namreč ta povezanost hinduizma in budizma, ki se odraža npr. na templjih; tako je nek lik za budiste inkarnacija Avalokiteshvare, bude sočutja, za hindujce pa inkarnacija Šive. Sicer pa je kompeks po večini budističe, razgled pa naravnost čudovit, še posebej dan po dežju, ko se ozračje nekoliko očisti. Vidiš lahko to ogromno dolino Katmanduja, okrog pa hribe. Lepo. In veliko. Tam nekje v daljavi sva pomahala Patanu, kamor sva se odpravila naslednji dan.
Patan mi je takoj postal všeč. Tak prijeten pobeg iz megalomanskega Katmaduja, čeprav sta se obe mesti do danes tako razširili, da je Patan v bistvu le še neko predmestje Katmanduja. V preteklosti so sicer dolino naseljevali Newari, do 18. stoletja pa so obstajale tri mestne državice, ki so se borile za premoč: Katmandu, Patan in Bhaktapur. Patan ima dolgo in močno budistično tradicijo, kar se odraža tudi na hindujskih templjih. Središče mesta je, tako kot v Katmanduju (pa tudi Bhaktapurju) Durbar Square s kraljevo palačo v značilni newarski arhitekturi, zgrajeno pa je bilo od 14. – 18. stoletja. Tukajšnji Durbar Square je res nekaj posebnega in veličastega, veliko bolj impresiven kot tisti v Katmanduju. Tu res izstopajo te zgradbe iz rdeče opeke, ki so, še posebej v večerni svetlobi, prav romantične in polne zgodb, ki jih piše zgodovina. Mesto ima neko posebno dušo, avtentično in neskaljeno. Tu je večji mir in manj hrupa. Manj je vseh teh dražljajev, ki so tako naporni. Lahko se najdeš in zadihaš. Se umiriš. In opazuješ življenje, ki teče. Romantične in zanimive pa so tudi vse te male uličice, po katerih bi lahko pohajkoval cele dneve. In na vsaki od teh je tudi pot oz. vhod v enega ali več templjev. Tu sem opazila, da imajo pri več ali manj vsaki hiši neko svoje svetišče, pa najsi bo to večje v obliki templja, ali pa le majhen spomenik ali kipec. Zanimivo je tudi to, da imajo mnogi poslikane oboke vrat – s podobami oči in ptic in podobno. Ne vem natanko, kaj je namen tega, vendar pa so očitno oboki vrat tu precej pomembna zadeva, saj imajo dostikrat tudi kaj obešeno gori. Za srečo verjetno. No skratka, res je prikupno mestece, po katerem se je užitek sprehajati. Proti večeru pa Durbar Square zaživi v vsej svoji lepoti. Ljudje se začnejo zbirati, se posedejo ob templjih, klepetajo in se družijo. Zanimivo je videti, kako tako postane iz turistične atrakcije središče družabnega življenja. Lepo je.
Sicer pa domačini mestu ne rečejo Patan, ampak ga imenujejo po njegovem starem imenu, Lalitpur. Spala sva bolj slabo, ker je bilo vroče in ker so naju budile visoke frekvence komarjev. Pa lajež psov in kruljenje golobov. Vse to je botrovalo temu, da sva se zbudila ob pol 4h zjutraj. Malo sva klepetala in lovila komarje, nato pa so ob 4h začeli zvončkljati zvonci. Verjetno iz bližnjih budističnih samostanov. Malo sva še poležala, nato pa sva se odločila, da izkoristiva priložnost in greva opazovat prebujanje mesta. Žal so bila vhodna vrata guesthousa zaprta, zato sva se odpravila le na streho. A tudi tam je bilo čudovito in posebno, saj lahko gledaš vse naokoli. Tudi prejšnji večer sva posedala gor in opazovala zmaje, ki so jih ljudje spuščali iz streh in so plapolali visoko v zraku. Ob sončnem zahodu je bil ples teh preprostih igrač res čaroben. Mesto se sicer začne prebujati ravno okrog 4h. Na sosednjih strehah pa lahko opazuješ domačine, ki pometajo, pospravljajo, si umivajo zobe, nekateri pa izvajajo pujo, čaščenje. Vsak pač po svoje, nekaj hrane npr. darujejo, tj. mečejo naokrog. Zanimivo je bilo takole opazovati, kako zaspano mestece postaja vedno bolj živahno. Vedno bolj glasno. Vedno bolj polno življenja. In čeprav je bil sončni vzhod zaradi oblakov nekoliko oviran, sva v daljavi lahko prvič zagledala visoke mogočne gore, ki naju že potihem kličejo naj le prideva malo bližje. A pred tem še ena postaja, Bodhnath.
