Nepal: Trekking (Annapurna Base Camp, Ghandruk-Gorepani, Mohare Danda)

Čez reke in doline do zvezdnatega neba pod Anapurno in naprej

Nepal je dežela toplih ljudi in mogočnih gora. Septembra se zaključuje monsunsko obdobje in je zato še ravno mogoče ujeti nekaj miru pred glavnim turističnim navalom. Tako sva vsaj mislila…

V treking sva združila dele treh različnih samostojnih trekov. Vsak je bil nekaj posebnega in drugačnega od drugih dveh. Najprej slavni (in obljudeni) Annapurna Base Camp ali Annapurna Sanctuary trek, nato (še bolj obljuden) Ghandruk-Gorepani trek in na koncu še najbolj pristen, Mohare Danda trek.

1. dan: Phedi (1130m.n.v.) – Dhampus (1650m.n.v.) – Pothana (1890m.n.v.) – Deurali (2080m.n.v.) – Tolka (1700m.n.v.)

Ob pol 6h zjutraj sva na avtobusni postaji. Z javnim avtobusom se odpeljeva do izhodiščne točke, ki je Phedi. Ker sva zajtrk pozabila v taksiju, si ga privoščiva v eni od redkih hiš v Phediju. Nato pa pot pod noge. Začetek je brutalen – takoj narediš približno 400 višinskih metrov po kamnitih stopnicah. Ob tem se moraš navajati še na težo nahrbtnika, saj 10 kil več na hrbtu pomeni pomembno spremembo težišča. Čeprav je ura okrog 8h je vroče in predvsem vlažno. Kamnita pot se nato malce bolj položi in vodi skozi romantične riževe terase nazaj v gozd. V džunglo. Do novih stopnic. Ki jih imaš zato že kar takoj vrh glave. Od Dhampusa naprej je pot bolj prijetna – malo gor, malo dol, ves čas po simpatični kamniti potki. Vreme je bilo bolj oblačno-megleno, tako da razgleda žal med potjo nisva imela. Prideva do Tolke in se parkirava v eno izmed koč, potem pa se uščije. Kasneje se je malo zjasnilo in pokazal se je lep razgled na okoliške hribe in vasice s terasami na njih.

2. dan: Tolka – (Landruk (1640m.n.v.) – New Bridge (1340m.n.v.) – Jhinudanda (1780m.n.v.) – Chhomrong (2170m.n.v.)

Zjutraj je precej jasno in kmalu na poti zagledava Annapurno South. V jutranji svetlobi je naravnost čarobna. Pot gre nekaj časa po cesti, kar ni preveč zabavno in malce pokvari idilo. Škoda se mi zdi, ker morajo ljudje povsod delati ceste, predvsem ker gre ponavadi za kapitalistične lovke. Ko se cesta naposled končna, naprej spet pelje manjša kamnita stezica. Od Landruka naprej gre večinoma skozi džunglo, kjer pa so poleg nenavadnih glasnih džungelskih zvokov prisotne tudi pijavke. Na enem delu jih je še posebej veliko, tako da si jih pri sosedenji koči vsi frcamo preč. Nagnusne so. Ena me je ugriznila skozi nogavico, a dokler jih ne vidim ali čutim na sebi me niti ne gane tako zelo. Od Tolke naprej se sicer za 400m spustiš, nato pa imaš še kakšnih 600, 700 višinskih metrov teh večnih kamnitih stopnic. Kot ena naša Komarča, le da je še bolj vroče, še bolj vlažno in še bolj naporno. Plus milijon stopnic. Pa še s tem težkim nahrbtnikom- kar teklo je od naju ves čas. Precej neprijetna zadeva, ki se kar vleče in vleče in ji ni videti konca. No potem pa sčasoma le prideš do prvih koč, kjer sva tudi ostala. Kmalu se je spet uscalo, se je pa zvečer zgodilo nekaj res čarobnega. Ob sončnem zahodu se je sredi oblakov naredila luknja, skozi katero je pogledala sveta gora Machhapuchhre oz. Fishtail. Je prepovedana in zato (uradno) še edini nepreplezan očak v Nepalu. Skratka, v rdečkasti luči zahajajočega sonca, med morjem oblakov, je izgledala prav pravljično, pa čeprav le za bežen trenutek.

3.dan: Chhomrong- Sinuwa (2360m.n.v.) – Bamboo (2310m.n.v.) – Dobhan (2600m.n.v.)

Zbudiva se v jasno jutro, v katerem sijejo gore. Kako božanski je ta razgled in kako zelo se splača biti ob 6h pokonci! Pot se sicer takoj za kakšne 200-300 višinskih metrov spusti (in na noben drug način kot seveda po stopnicah) do mostu, nato pa spet nazaj gor (po kamnitih stopnicah, jasno).Vmes dobiva vodiča – kuža, ki naju dolgo časa spremlja. Poimenujeva ga Bapu, kar pomeni oče. Pozneje ga srečava tudi na Anapurna Base Campu (ABC v nadaljevanju). Gorski kuža zgleda. Pot pelje skozi gozd, kjer je ogromno bambusov. Škoda da ni še pand. Pa tudi rododendrumov je en kup. Ti naju spremljajo cel treking. V Dobhanu se ustaviva in popoldne spet močno dežuje. Srečkota sva. Jutra imava lepa, popoldne pa pada. Zanimivo je, kako je na 2600 m.n.v. še vedno taka džungla. Pa še ena pohvala: od Landruka naprej se ne da dobiti flaširane vode, to pa zato, da se ne kopiči vsa ta plastika. Ker bi jo bilo res na kupe, če si predstavljate da vsak rabi vsaj ene 3 litre vode na dan. To bi bilo res bolano. Vendar pa po drugi strani, nepohvalno, služijo s tem, da filtrirano vodo drago zaračunavajo. Midva imava s sabo Steripen, majhno UV lučko, ki v 90 sekundah prečisti liter vode. Super zadevica, cel treking nama je odlično služila.

4. dan: Dobhan- Himalaya (2920m.n.v.) – Deurali (3200m.n.v.)

Džungla se nadaljuje do 3000m, nato pa počasi pojenja. Iglavcev ni videti nikjer. Danes sva končno prišla iz tega gozda in začutila, da sva res v hribih. Tudi lepo vreme se je iz časovnega okna 6-8h zjutraj podaljšalo do 11h. Prijetno naju je grelo in končno sva lahko posušila nekaj kosov oblačil, ki so se nabrali. Vlaga je v tem času velik problem in oblek nikakor ne moreš posušiti če ni sonca.

5. dan: Deurali – Machhapuchhre Base Camp (3700m.n.v.) – South Annapurna Base Camp (4130m.n.v.)

Ob 8h zjutraj se je zjasnilo, tako da sva spremenila plan in se odločila da greva kar do ABC-ja. Od Deuralija naprej se začne treking, ki je res užitek – za dušo in telo. Vzponi so zložni in ni kamnitih stopnic. Vse naokrog so hribi, gore in vode. Fishtail se je prav lepo odkril. Se je pa že kmalu začelo kazati, da se oblači. In se je vreme zelo hitro slabšalo. Za čas da sva prišla do ABC-ja, se je ravno uscalo. Fiuuuu, spet sva srečkota.

Nekdo naju ima rad. Pojužnala sva ravno ko so se oblaki začeli razpihovati. In takoj letela ven, na sprehod. Božanski sprehod na štirih tisočakih! Oblaki so se okrog Fishtaila, drugje pa žal ne, dvignili in razpihali, tako da se je gora pokazala v vsej svoji mogočnosti. Z modrim nebom v ozadju in pokanju ledenikov pod Anapurnama za nama. Nepozabno. Še eden tistih res popolnih trenutkov v življenju. Ko se vse ustavi in si enostavno srečen.

Zanimivo pa je tudi, da tu še na 3700m dobiš metin čaj – iz sveže nabrane mete namreč, ki jo utrgajo pred hišo. Super je in ta čaj me bo vedno spominjal na te čudovite kraje.

6. dan: ABC

Noč je bila glasna- grmelo je, se bliskalo in močno deževalo. Ob pol 6h nisem več zdržala in sem stekla ven pogledat. Z navdušenjem stopim ven in zagledam… sneg. Wooow, to pa je presenečenje. Tega pa res nisva pričakovala. S strehe kot zavesa mahajo sveče. Lepo je. A svinjsko mrzlo. Nekaj časa je še naletaval sneg, nato pa je začel dež. Ko se je megla nato malo dvignila, se je videlo do kam je sneg pobelil gore. Bilo je čudovito, čeprav tako nepričakovano. Kako vedno znova preseneti Mati Narava. Še dobro da imava dobri spalki in dosti za obleči, če ne tega presenečenja najbrž ne bi bila tako vesela. Odločila sva se, da ostaneva še en dan tu in upava da bova vendarle videla Anapurno. Ker zdaj se nama niti sanja ne kako izgleda in kako visoko v nebo sega, saj je pred njo en kup bele megle. Torej se malo dolgočasiva, bereva, jeva in kartava.

Tekom dneva se je sicer megla malo dvignila, a Anapurna se ni pokazala. Res je sramežljiva gospa, a upam da sva jo s svojo vztrajnostjo uspela prepričati.

7. dan: ABC – MBC – Deurali – Himalaya – Dobhan

Zvečer sva si zobe umila pod zvezdnatim nebom. Lep uvod v sledeče jutro…

Ob 5h zjutraj sem se zbudila. Pogledam skozi okno. Tudi brez očal vidim, da je jasno. Ne zdržim več. Ven moram! Stopim ven… in takoj odhitim nazaj Matiju povedat, da mu bo celo življenje žal če se ne odbubi ven iz tople spalke. Pride ven in tako stojiva pod milim nočnim nebom. Nad nama je jasno nebo z nešteto zvezdami in luno. Vse naokrog naju pa te mogočne gore, okrog in okrog, ki bele od snega sijejo v nočno nebo. Čarobno je. In tako lepo. Čudovito. Končno sva ujela Anapurno. Žarela je v jasnini noči. Premakneva se stran od koč. Stojiva in občudujeva. Srkava. To poezijo. Odštevava zvezde. Dani se in jih je vedno manj. Poslavljajo se. Minevajo. Nebo pa postaja vedno bolj svetlo modro. Zgodi se. Magičen trenutek, ko sonce vzide in rdečkasta svetloba poboža vrh Anapurne. Še en popoln trenutek. Ta svetloba prekrije vso dolžino Anapurne, vse obline te velike gospe. Lepo je. Posebno. A mine. Ostane pa spomin na trenutek, ujet v večnost. Do 8h sonce pokuka izza Fishtaila. Postane toplo. Še zadnjič vsrkava to čudovito panoramo, nato pa se iz amfiteatra sanj podava na pot nazaj. Novim dogodivščinam naproti.

Sonce se je nadaljevalo, a ne dosti dlje kot do MBC-ja. Potem se je spet začela dvigovati megla in bolj ko sva se bližala današnjemu cilju, Dobhanu, bolj močno je deževalo. Zadnjih nekaj sto metrov naju je napralo. Zdaj sva dala skozi že vse: dež, sneg, sonce, vlago.

8. dan: Dobhan – Bamboo – Sinuwa – Chhomrong

Oblačno, megleno vreme in en kup stopnic na poti nazaj. Nič kaj preveč prijetna hoja. Sva pa v džungli spet videla oz. bolj slišala opice. Jutri začneva nov del treka, del treka Ghandruk- Gorepani, najbolj obljudenega v tem koncu Nepala.

9. dan: Chhomrong- Kyumnu (1800m.n.v.) – Tadapani (2630m.n.v.)

Dan mokrih mišk. Zjutraj rosi. Ustaviva se na čaju, da se zlije. Greva naprej. V naslednji vasi ponoviva vajo. Greva naprej. Potka je sicer lepa in ob lepem vremenu mora biti čudovit razgled. Prideva do vasi Chuile, od koder je še 400 višinskih metrov do Tadapanija. 2 uri pravijo. Spet začne rositi, a se odločiva da greva naprej. Vedno bolj dežuje in vedno bolj sva premočena. A nimava izbire, nobene strehe ni v bližini. Ko prideva do Tadapanija sva že čisto mokra. V prvi koči za naju nimajo več prostora za spati, v drugi pa naju vtaknejo v najbolj neugodno sobo. Tudi prav. Zgleda res ni najin dan. A morava očitno dati skozi tudi kakšno težjo preizkušnjo. Naporen dan je bil, ne toliko fizično, pač pa psihično. Dež me je skrbel bolj zaradi čevljev in nahrbtnika, sicer pa rada uživam v njem.

10. dan: Tadapani- Deurali (3180m.n.v.) – Gorepani (2860m.n.v.)

Zjutraj je spet megleno, deževno jutro. Pozajtrkujeva, malo počakava, nato pa se odločiva da odrineva, čevlje bova imela tako ali tako spet mokre. Oblečeva se v dežno opravo in greva. Hoja je prijetna, čeprav gre spet precej v klanec. Dež me ne moti, sprejmem ga kot dejstvo. Tako ali tako mi drugega ne preostane. Do Deuralija greš po neki dolinici, tik ob reki. Res je simpatična pot, tudi v tem dežju. Zaradi rečice. Prideva do Deuralija, nato pa se začne. Kolonija turistov iz nasprotne smeri. Ni jim konca. Jezi me in frustrira. Mudi se mi čim prej dol. Pihati začne še svinjsko mrzel veter. Pot pa je taka kot bi šlo cez 1000 konj. Blatna je, da se kar udira. Nihče več ne pozdravlja. Tudi umikajo se ne. Na živce mi grejo. Ampak na srečo (včasih pa na žalost) vse mine, in tudi te horde ljudi so. Potem je postala pot skoraj zabavna, ko brodiš po tistem blatu in čakas kdaj te bo spodneslo in boš zaril noter. Pa se nama na srečo to ni zgodilo. V Gorepaniju sva našla prikupen hotel, ki mi je takoj prirastel k srcu. Tak domač, topel, pisan. Med oblaki sva ujela tudi vrh Dhaulagirija. Še en orjak torej. Lepo.

11. dan: Gorepani – Mohare Danda (3300m.n.v.)

Še tretji trek, ki je zaenkrat še neturističen in ga niti še nikjer ne oglašujejo. Meni na kožo pisan skratka. A zjutraj je spet megla in dež, kar je bilo tokrat še bolj neprijetno zaradi dejstva, da sva bila zdaj povsem sama. Ker pot do Mohare Danda ni markirana (vsaj ta del od Gorepanija ne, ker to ni del tega trekinga). V hotelu povprašava za napotke in jih prijazno dajo, a gospod pravi da potrebujeva vodiča, če ne se bova zgubila. Pa se nisva, čeprav sva bila na kar nekaj razpotjih v negotovosti. Nisva se zgubila in na to sem res ponosna. Uspelo nama je. Sva pa imela že kmalu po štartu povsem premočene čevlje, tako da je delalo pljušk pljušk. Tudi pijavke so bile, kot na celem trekingu, najine stalne spremljevalke. A sva očitno tako smrdela da naju niso ugriznile. Le po čevljih in hlačah so tavale. Tudi trije bivoli so zbežali pred nama. Očitno sva res dihurčka.

Cel preostanek dneva sva preživela v restavraciji na Mohare Danda (danda pomeni hrib), kjer je bil ogenj in sva lahko na toplem gledala belino zunaj. Meglo. 100% vlaga. 5 stopinj. A notri je toplo, lepo, prijetno. Pa sama sva. Lahko se v miru pogovarjava, bereva, piševa, razmišljava. Ogenj v veliko družbah predstavlja neko mesto druženja, kjer se dogajajo socialne aktivnosti. Res je prijetno in posebno.

Ob večerji se je megla na trenutke razpihnila. Nekajkrat za malo dlje in lahko sva ujela ta fantastičen razgled, zaradi katerega sva prišla. Res se vidi daleč! Na konec sveta skoraj. In naslednji trenutek je razgled že odpihnilo. Splačalo se je priti sem. Kljub vsem tegobam.

12. dan: Mohare Danda- Nangi (2280m.n.v.)

Preden odrineva se za nekaj minut vse naokrog zjasni. Ne sicer povsem, a zadosti, da vidiva vse naokrog. Kje sva. Predstavljam si, kako mora biti čudovito tu ob lepem vremenu. Sem se res splača iti, pa še neobljudeno je. Zaenkrat.

Z dežno opremo na sebi vzameva pot pod noge. Hodiva malo v megli, malo brez nje, a pot je čudovita. Naenkrat prideva ven iz gozda, na pot ki gre po robu hriba in vidi se daleč naokrog. Za to se splača iti sem, za te božanske razglede. Za mir, ki ga imaš, da lahko to opazuješ in doživljaš. Za tišino, da lahko razmisljaš. Tudi Nangi je čudovit. Ima neko posebno energijo. Prijazne ljudi, ki srčno pozdravljajo. In ti nazaj. Res je lepo tu. Tak mir. Po tej poti bi šla takoj še enkrat, medtem ko za ABC trek tega ne morem reči. Tam je cilj tisto, zaradi česar potrpiš tudi ne-tako-lepo pot. Pa se splača. Zagotovo se. A tu je sama pot tista, v kateri uživaš. Ta mir, samost. Oba treka sta mi sicer zelo všeč in ne bi se odločala kateri je boljši, ker boljšega ni. Sta le zelo drugačna. A oba zares čudovita.

13. dan: Nangi- Beni (830m.n.v.)

Zjutraj se vidi cela veriga gora v verigi Dhaulagirija. Lep razgled je, tudi od tu, čeprav je ponekod malce oblačno in megleno. Pokažeta se tudi Anapurni. Danes gledava sončni vzhod na Dhaulagiriju. Lepo je. Posebno. Potem se spet dvigne megla, midva pa odrineva. Meni se ni prav pretirano ljubilo hodit, ampak sem si mislila da tiste 3-4 urice bom pa že zdržala. No, kar sva imela prej sreče, naju je tokrat zapustila. Ker sva zgrešila pravo pot, sva nato hodila 6 ur po neki trapasti kvazi cesti. Jezna sem bila. Kot bi se nekdo norca delal z mene in me kaznoval za mojo jezo, pa mi je še spodrsnilo in sem se odpeljala v 2m nižjo blatno kopel. Moja jeza je eskalirala. A nisem imela izbire, mogla sem se pobrati, vsa blatna in mokra in iti naprej. Pot bi bila verjetno lepa, saj gre skozi vasice, a meni ni bilo do lepih stvari, meni je bilo vse neumno in se mi je mudilo čim prej priti v Beni. Za zaključek sva spet naredila en kup višinske razlike po stopnicah. Ampak nama je uspelo in sva zaključila s trekingom. Beni je sicer neko čudno mesto. Neturistično. Ljudje kar strmijo vate, če je treba stopijo dol s kolesa in strmijo, postavijo se pred tebe in strmijo vate, ali pa se ti posmehujejo in se ti hihitajo v obraz. Neprijetno.

Tekom trekinga sem večkrat razmišljala, v čem je njegov čar. Je skupek stvari. Je to, da se zjutraj zbudiš nekje v hribih, daleč stran od mest, betona, hrupa, onesnaženja, umazanega zraka ipd. Je to, da se vsak dan nekam premakneš, da si vsak dan nekje drugje. Na novi poti, v novi koči, med novimi ljudmi, v novi vasi. Z novim vremenom. Je to, da opazuješ življenja drugih ljudi, drugih kultur. Tako, popotno. Je vse dobro in slabo, kar doživiš na poti, prijetna in neprijetna presenečenja. Je svoboda, ki jo imaš, čeprav si po drugi strani odvisen. So novi kraji, ki jih spoznavaš in ti prirastejo k srcu: so topli ljudje, ki ti polepšajo dan. So drobni trenutki, ki te osrečijo. Malenkosti, ki te očarajo. Majhne stvari, ki jih ceniš, ko jih vidiš v drugačni luči. Je preprosto življenje, ki ga živiš tako na poti. Je pobeg iz resničnosti v nek drug svet, svet narave in njenih presenečenj, njenih lepot in darov. Je življenje, v vsej svoji enostavnosti.

A vendar ni vse lepo. Včasih so poti težke in imaš hoje v klanec ali pa iz klanca že čez vrh glave. Včasih se naveličaš hoditi po isti poti. Problem so tudi ljudje, sploh ko postane gužva in nekako ne moreš vsega doživeti v polnosti. Slednji dve stvari sta problem na ABC treku. Problem je tudi vreme, ki je nepredvidljivo in ki ti včasih pripravi neprijetno presenečenje. Pa mraz, ko nimaš nikamor na toplo za iti. In vlaga, ko nimaš nikjer za posušiti oblek in čevljev. In tudi ljudje, ki zganjajo hrup, ko bi rad spal. Pa pijavke, ki ti pijejo kri, ne samo fizično ampak tudi simbolično. Konec koncev: ni vse bleščeče, je pa zagotovo vredno.

Najboljši način, da treking doživiš v polnosti je, da greš v svoji režiji, če je to seveda mogoče. Da si sam nosiš stvari, ki jih želiš imeti: da nisi odvisen od nikogar: da se znajdeš sam. Da se ni treba prilagajati skupini ali vodiču, da imaš proste roke, da se premikaš kadar in kamor se hočeš, da lahko ostaneš kje dlje, če ti je všeč itd.

Svoboda, da zaprhutaš z lastnimi krili.