“Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.”
Bila sta dva deževna septembrska dneva. Organizirala sva sama – poroko v gorah (oziroma pod njimi) in poročni piknik na domačem travniku. Nekje med vsemi norimi idejami, intenzivnim ustvarjanjem, navdušenim planiranjem in reševanjem nerešljivih ugank sem pozabila večino stvari fotografirati.
Imeli smo sonce, imeli smo dež, imeli smo ogenj in imeli smo mraz. Imeli smo palčke in fižolčke, palačinke in tortilje, družino in prijatelje. Imava drug drugega in ljubezen. Je sladka, je nežna, je predana. Je zvesta, je globoka in je vroča. Je najina ljubezen. Ravno prav posebna, da sva v njej to kar sva, da se najdeva in da sva skupaj. Ne da se je opisati, moraš jo začutiti. Ne da se je prijeti, a da se ji prisluhniti. Bije kot eno samo srce, hrani se s predanostjo in spoštovanjem. Ti si, jaz sem, skupaj sva. Ljubim te.
