Decembrski prazniki so vedno najbolj čustven čas v letu, kot da nam končno le dopustijo, da malo bolj odpremo svoje srce in se imamo bolj odkrito radi. Za vse to bi si morali večkrat vzeti čas, ne le takrat, ko so noči dolge, zunaj je mraz, mi pa se grejemo ob kuhanem vinu in domačih piškotih.
Letos sem, bolj kot kdajkoli prej, začela ceniti prijateljstvo. Morda zato, ker ko dobiš otroka, nimaš več toliko časa; morda zato, ker kakšno prijateljstvo zbledi, pa ti je žal za njim; morda pa enostavno zato, ker se z leti bolj začneš zavedati, katere stvari so ti v življenju resnično ljube.
Tako čudovito topel in svetel je občutek, ko si srečen za druge, ker so veseli in jim je fajn; dobro jim gre v življenju in so z njim zadovoljni, mogoče imajo krasnega partnerja in/ali otroke; morda šele pričakujejo malo štručko polno ljubezni; mogoče se bodo poročili in so zaljubljeni kot še nikoli prej; morda nimajo ničesar, pa imajo vendar vse. Ali pa imajo krasne ideje in uresničujejo svoje želje, res polno živijo življenje in – so enostavno srečni. In ti si srečen za njih.
Lepo je tudi, če imaš ljudi, s katerimi lahko deliš trenutke, ko življenje ni tako lepo, ko si na tleh, zlomljen in strt in se ti zdi da so vse okrog tebe le črni oblaki. So časi, ki te še bolj povežejo in poglobijo odnose, morda ti dajo tisti drobec mavrice, ki jo potrebuješ, da lahko vidiš, da je zraven dežja tudi sonce. Da nisi sam, da imaš ob sebi tudi čudovite ljudi; tam je on, ob katerem vedno najdem svoj mir; tam je ona, ki me vsakokrat obda z ljubeznijo; in tam so vsi oni, prijatelji, ki mi toliko pomenijo.
In potem razmišljam, da jim morda premalokrat povem, premalokrat pokažem, koliko mi pomenijo. Občutki so topli, a besede ponavadi ostanejo neizrečene. Kot bi si ne upali povsem zaupati, se povsem odpreti. A vedno je lepo, ko ti kdo pove, da te ima rad in ti nameni kakšno lepo misel, ali pa te objame kar tako, ker je vesel, da te ima in da mu je prijetno v tvoji družbi. Prijetno je tudi, ko daš nasmeh neznancu, iskreno in iz srca in ti je vrnjen – je kot darilo, toplo in ljubeznivo; prav vsakič mi polepša dan. Lepo je, ko živiš med ljudmi, kjer na ulici vsak vsakega pozdravi, morda še za hip poklepeta in, preden odhiti naprej v življenje, zaželi lep dan.
Včasih je težko ostati nasmejan in dobre volje, ko si obdan s preveč negativnosti; ko so ob tebi ljudje, ki nimajo lepih besed, katerih dnevi so vselej grozni in v njih ni nič lepega. Trudiš se, a roke ti ne dajo; živijo svoj svet, brez iskric je in ujet. Le kje se, na prehojeni poti življenja, porazgubijo otroška čustva? Je otročje čutiti otroško navdušenje nad svetom, je otročja vera v ljudi? Kje smo pustili tisto brezskrbno srečo, iskren nasmeh in topel objem, zaupanje in dobro voljo brez razloga? Kje je tisti občutek svobode, ki te ponese daleč gor na oblake, kjer lahko gradiš lepši svet?
