Najprej še ena zgodba iz Nepala. Posebno poglavje glede trekinga predstavljajo nosači. Moje osebno mnenje je, da če se spraviš v hribe, si tudi sam nesi prtljago, razen seveda v primeru ko moraš nositi tudi hrano, pijačo, šotore itd. V tem primeru pa naj nosači vsaj nosijo primerno težo in za primeren denar. Ker je res grozno gledati vse te mlade fante, ki nosijo na hrbtu par, že na prvi pogled zelo težkih, torb. Nosijo jih na poseben način in sicer s trakom čez čelo, se pravi bolj kot na hrbtu nosijo z vratom. Še bolj grozno je, da nekateri visoko v hribe na tak način nosijo cele (bodoče) strehe, eden je na hrbtu nosil nekaj kar je izgledalo kot omara! Skratka, res težko za videti…Iz Kathmanduja sva se odpravili do mejnega prehoda pri Sunauliju. Ko sva prispeli sva šli rezervirati tudi karto za naprej do Varanasija. Naslednje jutro tako skočiva čez mejo in poiščeva najin prevoz. Vsedeva se v avto oz. polkombi in nato nama gospodje prijazno povejo naj jima plačava prevoz. Poveva da sva plačali že prejšnji dan in da ni fer da zdaj izvajajo take podle igre. Gospod Glavni se nekaj na pol razjezi in pravi da če ne plačava naj greva pač na bus in da on ni nič kriv ker on ne ve kdo nama je prejšnji dan dal karto in vzel denar (samo za pojasnilo preden si bo kdo mislil kako sva naivni; zadeve tu namreč potekajo tako, pri meni že 5 mesecev, da ko kupiš karto tudi plačaš in pač načeloma vedno obstaja možnost da ti izvedejo kaj takega). Zgodba se je končala tako da sva pač plačali še enkrat (okrog 12 eur), ampak jim je karma hitro vrnila udarec ker se nihče drug ni hotel peljati in so tako morali samo zaradi naju peljati dolgo pot do Varanasija (HA :)). Meni so vse te vožnje še vedno zelo všeč ker je toliko zanimivih stvari za videti; toliko življenja, toliko ljudi, toliko barv 🙂 V Varanasi smo prispeli proti večeru in česa več kot na večerjo in spat nisva bili zmožni.
Varanasi spada med eno največjih romarskih središč za hindujce, saj leži ob (za njih) sveti reki Ganges, ki ji pravijo mati Ganga. Mesto je fascinantno zaradi milijon razlogov. Posebno je, ker si ob reki sledijo ghati, stopnišča, ki vodijo do reke (in na drugi strani do malega morja templjev). Reka je središče življenja; v njej se (ritualno) kopajo, perejo obleke, jo uporabljajo namesto stranišča in…last but not least, ob njih potekajo pogrebni obredi (po čemer je verjetno Varanasi najbolj širše razpoznaven). Zanimivo je videti, kako te tri zadeve npr. potekajo v razmaku parih metrov. Nekako dobiš občutek da življenja ne predalčkajo in ločujejo na vse te ločene sfere (npr. stranišče/ pokopališče), ampak je vse skupaj enakovreden del življenja. Brez kakšnih predsodkov in podobno. Lahko pa si predstavljate, verjetno že ob branju tega, da je za zahodnjaka to zelo nenavadno in zelo težko razumeti. Meni je pač z mojim kulturnorelativističnim pogledom lažje 🙂 Mesto je sicer tudi zelo pisano zaradi vseh teh sarijev in drugih oblačil, ki jih nosijo ženske. Ena večjih ”znamenitosti” pa je tudi morje sadhu-jev (ki so verjetno eden pogostejših motivov na fotografijah), hindujski ”sveti možje”, ki se odpovejo vsem navezanostim in živijo povsem asketsko življenje v templjih, jamah, gozdovih, skratka, vsekakor predstavljajo zanimiv in bogat vidik hindujske kulture.
Poseben del Varnasija so seveda pogrebni rituali, ki potekajo ob Gangesu. Hindujci verjamejo, da je dobro če umrejo v Varanasiju, saj naj bi jim to omogočilo lažje doseči moksho, dokončno osvoboditev iz kroga življenj in ponovnih rojstev in združitev z univerzalnim duhom (tu je ena od razlik med hinduizmom in budizmom). V Varanasiju je en glavni ”burning ghat’‘, ki je namenjen hindujcem vsem kast. Tam je prepovedano fotografiranje. Vidiš lahko kupe lesa, ki bodo uporabljani za kremiranje pokojnih. Hindujskega pogreba se udeležijo le moški – eden od razlogov je, da bi preprečili, da bi ženske storile sati (se vrgle na grmado), drugi pa, da so preveč čustvene in se preveč jokajo. Potem velja, da si najstarejši sin obrije glavo (in brado ter brke) in je oblečen v bela oblačila. Truplo najprej namočijo v reko, med tem pa zgradijo grmado. Kilogram lesa stane 2 rupiji, potrebnih pa je povprečno 250 kg lesa, se pravi 500 rupij (kar je 83 eur). Celoten pogrebni ritual naj bi stal okrog 3000-4000 rupij kar je 500-660 eur (pri najvišji kasti, brahminih, je ta cena lahko tudi občutno višja). Če družina nima denarja za tak pogreb, truplo zažgejo v elektronskem krematoriju. Truplo zažgejo s svetim ognjem iz templja (ki naj bi bil večni ogenj in naj bi gorel od časa Šive, cca 3500 let nazaj) in gori 3 ure, zažiganja pa potekajo 24 ur na dan. Po tem pepel dajo v žaro in vržejo v reko. Po 13 dneh se ves proces zaključi in življenje steče normalno naprej. Obstaja pa pet skupin ljudi, ki jih ne kremirajo; sadhuji, noseče ženske, otroci izpod 10 let, gobavci in še eni, katere sem pozabila (ups :)). Ti veljajo za že čiste in jih ni treba z ognjem očistiti, zato jih enostavno privežejo na kamen in odvržejo nekje na sredini reke. Toliko na kratko, lahko pa si predstavljate da je celoten ritual veliko bolj kompleksen.
Iz Varanasija naju je pot z vlakom odpeljala do Khajuraha. Mesto je majhno, a ekstra turistično. Glavna znamenitost so kompleksi hindujskih templjev in erotične skulpture, ki so vklesane na njih. Sami templji so res zanimivi, čeprav se jih jaz hitro naveličam in mi postanejo vsi isti 🙂 Khajuraho pa je sicer manjša nočna mora, ker so ljudje najbolj tečni kar je sploh mogoče (vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah). V trenutku ko stopiš na ulico te obkroži nekaj moških, ki te začnejo bombardirati z vprašanji in kar hodijo za tabo, četudi jih ignoriraš. In to ves čas! Vabijo te v svoje trgovine, restavracije, ali pa jim je enostavno dolgčas. Do neke mere še razumeš ampak ko se to konstantno dogaja ves čas in res nimaš nobene rešitve, postane huda nočna mora. Seveda je še težje če sta skupaj 2 osebi ženskega spola. Poleg tega pa gre vsem samo za denar in se dejansko počutis kot premikajoči bankovec. Otroci se, izgleda, najprej naučijo dreti besedo ”money”. Poleg tega te hočejo na vsakem koraku oskubiti, cene si v trgovini kar sproti izmišljujejo in če jim ne rečes, pač nekajkrat preplačas vse. Skratka, po moji izkušnji je bil Khajuraho daleč najbolj neprijetno mesto, ampak nisem imela nikakršnega namena da bi mi pokvaril potovanje ali vtis o Indiji.
Iz Khajuraha sva se odločili da greva v Udaipur, spet z vlakom, za katerega so nama v guesthousu povedali, da vozi 12 ur. Po enih kolobocijah in mečkanju z rikšo sva komajda ujeli vlak in po 12 urni vožnji ugotovili, da sploh nismo šli po tisti poti, ki jo je gospod iz guesthousa pokazal, niti vožnja ne bo trajala 12 ur ampak krepko več. In da bova prenočili (spet na vlaku). Konec koncev je vožnja trajala 21 ur, ampak se niti nisva preveč sekirali, ker sva prišparali na nočitvi 🙂 Tudi vlaki so precej udobni ko se jih navadiš; v bistvu se voziš s spalnikom in imaš dosti prostora. Meni so potovanja z vlakom že tako ali tako najljubša, vidiš veliko in še premikaš se lahko 🙂 Medtem ko pri vožnji z avtobusom lahko opazuješ veliko življenja ljudi, pa iz vlaka vidiš toliko več narave in okolja.
Udaipur mi je postal takoj všeč, saj je res očarljivo in romantično mesto. Spada pod zvezno drzavo Rajasthan, za katerega je zelo značilna posebna, meni zelo simpatična arhitektura. Najbolj mi je všeč, da leži okrog jezera, ki skupaj z vsem drugim ambientom da tako spokojno atmosfero. Je bil pa moj prvi dan po prihodu v Udaipur zelo…vznemirljiv. Najprej sem hotela naložiti fotografije na blog, pa mi je odpovedala spominska kartica. Po vseh nesrečnih pripetljajih v zadnjih dveh tednih je bil ta najbolj boleča pika na i in sem skoraj doživela manjši živčni zlom (še posebej ob upoštevanju dejstva da se mi je to zgodilo že dve leti nazaj, ko sem prav tako izgubila vse slike iz Indije). Na kartici je bilo vseh 1400+ slik iz Nepala in Indije in res upam da mi jih tokrat uspe dobiti nazaj. Firbec me je istega dne odpeljal do ”palm readerja”, ki naj bi ti iz dlani prebral preteklost, sedanjost in prihodnost. Ne, ni se mi povsem zmešalo in sem šla z zdravo mero skepse tja, ker me je pač zanimalo kaj naj bi to bilo 🙂 Odšla sem z zelo mešanimi občutki, kar je verjetno pogost pojav. Bolj se nagibam k mnenju da je bil gospod pač dober psiholog, po drugi strani je pa par zadev zadel tako dobro, da se mi pojavlja mali vprašaj. Npr. natančno je definiral morda najbolj pomembno leto v mojem preteklem življenju, ko sem se prvič preselila. Poleg par dobrih ugotovitev pa je bilo tudi en kup ohlapnih, pa tudi res smešnih izjav, ki pač potrjujo skepso o vsem. Je pa gonilo takšnih zadev verjetno prav ta ambivalenca, ki jo pri vsem tem občutiš. ”For those who believe, no proof is necessary. For those who don’t believe, no proof is possible”. 🙂 Jaz sem v no-man’s-land :)) No, dan se je končal tako da se mi je golob podelal na glavo :))))) Zelo nenavaden dan skratka! 🙂
Veliko razmišljam o tem, zakaj je Indija nekaj tako posebnega. In je res nemogoče povedati. Ker je vse. Ker je vsa ta tradicija, a z neko modernostjo; vsa ta pisanost, vse te razlike, vse dobro in vse slabo hkrati. Vse v enem prostoru, vse v enem času. V glavnem VSE. To je najboljši približek odgovoru na vprašanje 🙂 Enostavno jo moraš doživeti, da ti postane jasno. Čeprav je včasih težko in pretežko za razumeti, je tako bogata in to na tak nenavaden način, da te enostavno potegne v ta magični svet. Če si na to divje popotovanje seveda pripravljen 🙂
Lep pozdrav! 🙂
