Na Madžarskem nisem bila še nikoli, pa čeprav je naša soseda in do nje ni tako daleč. Vendar pa me nikoli ni pretirano vleklo tja, ravnina in golaž mi pač nista najljubša 🙂 Odlična priložnost za obisk pa se je pokazala, ko sem na internetu zasledila koncert skupine Mumford and Sons v Budimpešti. Kart je bilo le 2500 in zato tudi časa za odločanje ne prav dosti. Z Matijem sva se hitro odločila da greva, saj so nama obema všeč. Za karto sva dala le cca 27 EUR, potem pa še nadaljnih 50 EUR za povratno karto z vlakom. Guesthouse sva rezervirala relativno blizu koncertnega prizorišča, da sva se po koncu lahko peš odpravila nazaj.
Budimpešta ima okrog 2 milijona prebivalcev, kar je približno toliko kot Slovenija, vendar na precej manjšem območju (525 km² vs 20 273 km²). Nahaja se na obeh bregovih Donava, kar je tudi glavna turistična značilnost Budimpešte – mostovi čez Donavo. To, kar je danes Budimpešta, so bila včasih 3 samostojna mesta: Budim in Stari Budim oz. Obuda na desnem bregu, in Pešta na levem bregu. Ta so obstajala do leta 1873, ko so se združila v eno mesto in postala prestolnica ogrskega dela Avstro-Ogrske. Sicer pa so bili na tem področju najprej Kelti, nato Rimljani, pa tudi Huni, Turki in končno tudi Habsburžani. Skratka, do neke mere je zgodovina vladanja in družbenokulturnih vplivov podobna slovenski. Se pa podobnost, če ne že prej, prekine z ustanovitvijo Avstro-Ogrske, v kateri je imela Madžarska veliko večjo avtonomijo kot pa npr. Slovenija. Vendar pa ni ušla 2. svetovni vojni, v kateri naj bi bilo pobitih tudi pol milijona budimpeštanskih Judov. V spomin na ta genocid je v Budimpešti postavljen muzej House of Terror. Pomemben del zgodovine Madžarske v 20. stoletju pa je seveda tudi komunizem, ki je tudi to državo močno zaznamoval.
Pot z vlakom traja okrog 9 ur in načeloma naj bi v Zagrebu zamenjal vlak. No, midva sva imela tako srečo, da sva se v smeri Budimpešte peljala s 4 vlaki in 2 avtobusoma, nazajgrede pa s 3 vlaki, 1 avtobusom in 1 tramvajem, saj so povsod nekaj popravljali progo. Tako sva dobila tudi zastonj ogled Zagreba in obmejnega dela Hrvaška/Madžarska. Ta je bil prav zanimiv, saj so imeli povsod zasajene smrekice, kot neke plantaže smrek, za katere še vedno ne vem kaj je bil njihov namen. Kar se tiče Hrvaškega dela so pa najbolj izstopala hiše brez fasad, ki so bile v večini. Najbolj presenetljivo pri vsej vožnji pa je bilo dejstvo, da nismo imeli nič zamude.
Madžarska je ravninska in pot z vlakom ti ne pokaže prav veliko. Večino časa smo se tako ali tako vozili ob Blatnem jezeru, ki je zares ogromno – 592 km². Je pa neko madžarsko morje, saj se ves čas ob jezeru vijejo takšne in drugačne počitniške hišice, ki so bile sicer v tem času prazne. Mora pa biti poleti pravo mravljišče. Zdi se mi tudi, da Madžari ne hodijo prav dosti ven iz svoje države, saj se ne spomnim da bi jih kdaj srečevala kaj dosti na morju ali kje drugje, čeprav sem v Aziji celo spoznala eno Madžarko, pa še ta je živela v Nemčiji. Kmalu sva ugotovila tudi, da ne znajo kaj dosti angleško, kar pa ni bilo več presenetljivo ob ugotovitvi, da je večina kanalov na TV sinhronizirana. No kakorkoli že, Budimpešta mi je hitro postala všeč, še posebej navdušena sem bila na podzemno železnico, ki je v meni prebudila enega otroka z nasmeškom do ušes in pojočim srcem 🙂 Podzemno so naredili leta 1896 kot 2. mesto na svetu (za Londonom). Nevem zakaj, ampak mi je res všeč vožnja in način funkcioniranja podzemnih. Na postaji je na vsako minuto, hitra je, pa še tako privlačno retro 🙂 Sicer pa se v Budimpešti hitro znajdeš, saj ni preveč zahtevno in komplicirano mesto. Večerni sprehod po Budimpešti je res nekaj posebnega, saj je vse močno osvetljeno in izgleda precej veličastno (čeprav je to verjetno drag, in okolju neprijazen “šport”). Vse glavne znamenitosti, ki so ob bregovih Donave so tako jasno razvidne že od daleč. Glavne so: ogrooomen parlament (dolg je 268 metrov), Matijeva cerkev in Ribiška trdnjava. Je pa mostov čez Donavo kar precej, glavni je t.i. Verižni most, ki je bil zgrajen leta 1849.
Če bi morala Budimpešto opisati z eno besedo, bi ta bila graciozna. Stavbe sicer niso nič posebnega, nič novega in so podobne npr. tistim v Ljubljani, le da so višje in večje. Vendar pa je duh mesta prijeten in sproščen, in tistih 2 milijona ljudi se kar nekam porazgubi. Tako ni pretirane gneče nikjer, še posebej nenavadno pa je, ko se sprehajaš po teh ulicah, med temi velikimi hišami in si kar sam (s smradom po pasjih kakcih; v Budimpešti imajo namreč ogromno psov, ki niso potepuški, jih pa včasih kar prosto, brez vrvice sprehajajo naokrog :)). Pa to niso povsem odročne ulice ampak takoj ob glavnih cestah. Nevem kateri šport je tipično madžarski, ampak v Budimpešti veliko ljudi teče 🙂 Tako imajo npr. na Margaretinem otoku prav lepo urejeno tekaško progo, na kateri je bila precejšnja gneča, ko sva se sprehajala tam. Veliko ljudi pride tja za sprostitev od hrupa in mestnega zraka; eni sprehajajo pse, drugi imajo piknike, tretji se igrajo z žogo itd. Je pa prijeten pobeg iz mesta, pa še blizu centru je. Morda zato, ker ni bila glavna turistična sezona, ampak nisem dobila občutka, da bi bilo to zelo turistično mesto, kar je meni seveda precej všeč. Tudi napisov in tabel za znamenitosti ni prav dosti in včasih je lahko kaj kar malce težko najti. Tudi težakov, ki bi te posiljevali s turističnimi proizvodi in dejavnostmi ni prav veliko, če pa že so pa niso prav vztrajni 🙂 Golaža sicer nisem probala, sva pa v eni izmed stojnic na ulici kupila kurtos kolacs, madžarsko specialiteto za sladkosnede, ki je prav nekaj posebnega. Zanimivo je tudi ko jo delajo pred tabo in lahko vidiš kako nastaja. Gre za neko testo (ki nevemtočno kakšno je, puhasto vglavnem), ki ga navijejo okrog valja za pečt, razvaljajo, spečejo in nato povaljajo v poljubnem “nadevu” (ki je mešanica sladkorja in vanilije/kakava/kokosa itd). Je pa nasploh Budimpešta cenejša kot Slovenija, kar velja tako za trgovine, kot tudi za bare in restavracije (razen na glavni turistični uličici Vaci Utca, tam so namreč cene tudi dražje od naših). Za pivo npr. odšteješ cca 1,5 EUR, lahko tudi manj. Skratka, Budimpešta mi je bila všeč! Tudi zaradi koncerta Mumfordov, ki so svoje delo opravili res dobro, čeprav jim je bilo verjetno malce čudno igrati pred tako majhno publiko, saj so postali precej bolj znani odkar je izšel njihov nov album. Je bil pa super koncert in pravi užitek poslušati glasbo, ki ti je všeč; peti pesmi, ki jih poznaš, in doživeti vse to z najljubšo osebo 🙂
