Hello Slovenija! No ker sem tolikim obljubila da se bom oglasila sem se končno odločila da bom pisala tale blog. Torej, welcome to my world. Trenutno se nahajam v divjini ki se ji reče Shangkhlaburi in vse kar tu glede interneta dela je facebook hahaha. Zabavne prigode so se pa sicer začele že na letališču v Dusseldorfu, kjer sem se tik pred vkrcanjem spomnila da bo bolje če grem na wc še na letališču. No in potem sem mogla skoraj vdreti v wc, stopim not in se znajdem v majhnem prostoru s cca. 20 ženskami, vse so bile oblečene pretežno v belo, na glavah so imele rute in tam so..si umivale noge :)) Na avionu sem spet spoznala da me tehnologija vztrajno prehiteva. Vse kar sem želela je bilo prižgati luč da bi lahko brala, in preden bi odšraubala cel avion mi je prijazna soseda pritisnila gumb. V zahvalo sem ji kasneje ponudila svojo dekico, saj je bilo videti kot da bo vsak čas zmrznila. Sicer pa je 11-urni let presenetljivo hitro minil, večinoma sem ga prespala, malo brala, vmes pa pojedla vse gurmanske specialitete, ki so mi jih postregli. Moje zabavno življenje se je nadaljevalo na letališču v Bangkoku, kjer sem po procesiji s potnimi listi in vizami hotela zapustiti letališče, pa nisem našla izhoda. Hahaha, welcome to unknown. Jaz krivim stopnice, ki niso ne tekoč trak in ne tekoče stopnice ampak nekaj vmes. In čudne table. Na koncu mi je vendarle uspelo. Sicer me je v Bangkoku pričakalo sonce in ni bilo ne duha ne sluha o poplavah. Tudi sicer se vedno nisem dočakala dežja, kar je pravi mali čudež, glede na to da mi je včeraj gospodična v pralnici povedala da je prej 5 mesecev vsak dan deževalo, zdaj je pa tako neznosno da se domačini niso navajeni take vročine. No skratka, odločila sem se da Bangkok kar takoj zapustim. Nenazadje bom tam vsaj se dvakrat, tako da ni bilo nobene potrebe da si že takoj pokvarim potovanje, ker pač ne maram velikih mest. In betona.
Prvi cilj je bil torej avtobusna postaja in avtobus za Kanchanaburi. Postaja izgleda kot nakupovalni center, le da nekje vmes namesto srečk za loterijo prodajajo avtobusne karte. V kabinah. In najti moraš pravo kabino, glede na smer potovanja. Moja je bila nekje čisto skrita, in ko pridem tja v njej ni bilo nikogar. Sosedo zraven vprašam kaj je zdaj to, pa reče naj pogledam zraven. Tudi tam ni bilo nikogar, me je pa en gospod vprašal kam želim. Kanchanaburi. Reče da gre bus prav zdaj in da naj hodim za njim. Povem mu da nimam karte pa nič ne šmirgla. Tudi prav. No kmalu se znajdem na busu med samimi domačini in klimo ki mi piha naravnost v glavo. Nekaj časa še gledam skozi okno, vidim tudi nekaj posledic poplav in nasipe. Žalostno je videti barake, ki so do polovice v vodi. Upam da posledice ne bodo prehude, čeprav so spet največjo škodo utrpeli najbolj revni. Kot ponavadi. Tesco in podobna jajca seveda stojijo na drugih delih mesta. No potem ne zdržim več, čez glavo dam flis in zaspim. Zbudim se ko vsi začnejo odhajati. Očitno smo prišli v Kanchanaburi. Takoj ko stopim z avtobusa me gospa vpraša kako sem in kam grem. Jolly frog. Pravi da me bo odpeljala tja. Za 50 bahtov. Poslušajte, zdaj sem plačala 100 bahtov za 130 km z avtobusom, zdaj naj pa dam 50 za 3 km? Zmeniva se za 30 bahtov. Guesthouse ali hostel ali karkoli že je, je bil super. Za 200B, tj. 5 eurov, sem imela še svojo kopalnico. A z mrzlo vodo. Sicer pa je lociran takoj zraven reke Kwai in ima ogromno dvorišče, nekakšen chilling zone, z visečimi mrežami in udobnimi stoli. Spodaj pa na reki splav in stole ter mize. Skoraj pravljično. Razen komarjev. Kanchanaburi je precej zaspano mestece, vse življenje pa poteka na motorjih. Takšnih in drugačnih. Mesto je sicer najbolj znano po mostu na reki Kwai, čez katerega tečejo železniški tiri. Preden sem si ogledala most sem šla še v muzej o Tajsko-Burmanski železnici, ki so jo Japonci oz. njihovi vojni ujetniki in domačini gradili v času druge svetovne vojne. Po njej so prevažali vojaški material. Sama zgodba o gradnji je zanimiva in tragična, sam most pa…nič posebnega. Tako ali tako je ta most danes zgolj rekonstrukcija originalnega, ki je bil par let po izgradnji uničen. Dopuščam pa tudi možnost da je problem v meni, saj nisem največji oboževalec spomenikov in podobnih zadev. Ponavadi ne čutim tistega simbolnega presežka, wau, kot ga drugi :)) Kanchanaburi je že precej turističen, vendar pa ljudje niso vsiljivi. Še tisti “ali potrebujete taksi” je tako prijazen in zaspan da se moraš že potruditi da rečes ne. Vsi so zelo prijazni in ti pomagajo. Ko sem npr. iskala avtobusno postajo in vprašala v katero smer moram, so se skupaj nabrali 4 mušketirji in mi na koncu vendarle znali povedati. Haha, ja, malo sem presenečena morda nad znanjem angleščine, le-to je namreč zelo slabo. Čiste osnove, če sploh. Praktično nemogoče se je s kom pogovarjati. Škoda.
Po nekaj dnevih v Kanchanaburiju sem se odločila da je čas za selitev. V Shangkhlaburi, mesto 220km iz Kanchanburija. Povsem blizu meje z Burmo. Vožnja z mini busom traja cca 3 ure, z navadnim busom pa 5. Zraven mene je sedela malce starejša gospa, s katero sva spregovorili nekaj besed. Prav več zaradi njenega (ne)znanja angleščine žal ni šlo. Povedala mi je da je učiteljica tajskega jezika in da uči otroke v 3. razredu. Zanimalo jo je, če potujem sama. Ja, sama ja. A ne osamljena 🙂 V Shangkhlaburi (težave imam že s pisanjem tega imena, nad izgovorjavo sem že obupala) prispemo okrog 1h popoldne, sredi najhujše vročine. Divjina! Stopim z avtobusa in nikjer ni nikogar. Oh super. Stopim do najbližje restavracije z upanjem da kdo govori angleško. Vprašam kje lahko najdem guesthouse. Dejansko dobim navodila, ki pa se kasneje izkazejo za malce čudna, saj sem po njih naredila skoraj cel krog, preden sem prišla na cilj. Med hojo z mojo 20- kg prtljago srečam druščino mladih fantičev, ki me vprašajo kam grem. “I’m looking for guesthouses.” Nasmejejo se in rečejo good luck. Ha? No in tako hodim in hodim in hodim in še vedno hodim pa nič. Od mene kar teče in komaj še lovim sapo. Sonce mi nabija naravnost v glavo, da se mi vrti. No in končno po še nekaj postankih in spraševanjih najdem Burmese Inn. Pa imajo vse zasedeno. Oz. mi ponudijo sobo za 800B. 20 eur. Hvala lepa. Komaj še migam ampak tega se pa ne grem. Nabašem si nazaj svojo prtljago in odrinem nazaj gor v klanec. Ko zdaj hodim po tej isti poti mi ni jasno kako mi je uspelo. Čeprav me še danes bolijo rame ha ha. No potem sem končno našla še en guesthouse, ki niti ne vem če se mu tako reče, saj pravzaprav spim v hlevu. Ki je preurejen v sobe, ampak ne skriva dejstva da je hlev. Imenujem ga moj hlevček hahaha. Je pa cena 100B, kar je 2.5 eura. Živim pa s kopico malih živalic: tam so pajki s svojimi družinami, komarji, razne bube itd. Imam pa mrežo za komarje. Ki je bila vsa preluknjana ko sem prišla, a sem jo kmalu spravila v delovno stanje, tako da zdaj dobro služi svojemu namenu. Shangkhlaburi je še bolj mirno mesto kot Kanchanaburi. In predvsem veliko manj turistično. Včasih sploh nobenega belca ne vidiš cel dan. Ima pa zelo lepo jezero, čez katerega pelje najdaljši leseni most na Tajskem, t.i. Mon bridge. Povezuje Tajsko-Karensko vas z Monsko. Most je res pravljičen. Na jezeru je veliko hišic, v katerih prebivajo domačini. Življenje na vodi. A curse or a bliss? Tudi tu so ljudje prijazni, vsi se sramežljivo nasmihajo. Vidi se da je pisano mesto, da so tu doma različna ljudstva. Za Burmance je npr. značilno da imajo obraz poslikan z neko belorumeno zadevo, katere pomen moram še raziskati. A vse je tako težko ker nihče ne govori angleško. Na čase je res težko, še posebej ker ne razumeš niti malo jezika, niti njihove pisave. Oni pa ne angleško in znajdeš se povsem brez tal pod nogami. Težko mi je bilo še posebej prvih par dni, ko me je končno zadelo dejstvo, da sem sama na drugem koncu sveta, da nimam nikogar od svojih najljubših. Ampak počasi sem se sprijaznila in začela res uživat. No skratka, toliko za enkrat. Nasvidenje 🙂
