Dan za družinski izlet!
Zunaj nas je pričakalo mrzlo jutro. Megleno. Čarobno. Stala sem pred balkonskimi vrati in s skodelico sladke kave opazovala čarovnijo pred mojimi očmi. Na vzhodu je žarelo nebo, poslikano z rumenooranžno fasado, ki se je, kot ponjava, raztezala čez nebo. Veter je zapihal, zastor se je odprl. Meglice so potovale naprej, pod Jelovico in še naprej tako, da so zakrile gore. Prizor se je vrtel kot kolo. Če ni bilo meglic čez sonce, so bile čez gore. Bila je čudovita predstava narave.
Vdihnemo svežino jutra, skočimo v avto in se odpeljemo. 6 stopinj pravi naš Nisi. Jaz bom danes mama medvedka, na glavi imam ušesa, na telesu pa topel kožuh hehe. Mija se nasmeji, ko jo vprašam, če bi imela ona repek 🙂
Vozimo se proti Komendi, ta nizka oblačnost pa kar vztraja. Malce zaidemo, kot ponavadi, in se znajdemo pred ribnikom. Počasi se oblačnost dviga in začenja se svetlikati.
Meni se zdi da je pri vodi še bolj mraz, zato se po krajšem postanku odpeljemo naprej, do Planinskega doma Komenda. V mislih imamo sprehod do Komendske Dobrave.
Peljemo se skozi Komendo, tam pa že vidimo množico ljudi (in avtomobilov), ki hodi v isto smer. Aha, morda pa to le ni tako majhen sejem, kot smo pričakovali, ko smo bili povabljeni. Zapeljemo se do doma, ki v sončnem jutru sameva. Tam pozdravimo ponija in dve kozi, nato pa nas znaki usmerijo v gozd.
Opazujem tla, ki so postlana z listi sosednjih dreves in zdijo se mi tako čudovita, v bogastvu odtenkov rišejo predstavo o minevanju in večnem spreminjanju. Lepo je.
Prijetna potka nas pelje čez blato in mimo posušenih kostanjevih ježkov v Deželo praproti. Ta nas spremlja ob poti kot topla roka, ki te boža in ljubkuje.
Na trenutke se mi zdi, kot da smo se znašli sredi pravljične dežele, ko stopicamo po tej mali gozdni potki kot radovedni palčki, ki so se znašli v deželi sanj – rjave praproti segajo v višave, med njimi pa v živo modro nebo štrlijo pisana drevesa. Nebo je postlano s prikupnimi belimi oblački, ki izgledajo kot bi jih napuhal nasmejani starec s sivimi lasmi in pipo v ustih. Kako lepo je biti prav tu, prav zdaj.
Do Komendske Dobrave sicer nismo prišli, smo si pa na poti privoščili še mini piknik z malico za lačne želodčke in opazovanjem oblakov. Dan je bil popoln, pa se je šele dobro začel.
Matija si je na rame dal Mijo, jaz pa Piko in tako smo zdrveli nazaj skozi pravljično deželo, da bi ne zamudili prijateljev, ki so čakali na sejmu. Tam smo se spet malce izgubili (ker se res radi zgubljamo), malce poklepetali in se nagledali, nato pa pojedli kosilo in se zapeljali do Škofje Loke. Dekleti sta si v avtu malce odpočili, da sta bili pripravljeni še na popoldansko zabavo.
Od Škofje Loke se, zaradi vožnje z vlakom iz študentskih časov, spomnim samo železniške postaje (v bližini katere je takrat pisalo fejstbukova drva :)), kaj dosti drugega pa tam niti ne poznam. Pa sem se potem naučila, da je velika in zanimiva in da ima veliko kmetij (in narave, kar je nam najbolj pri srcu). Na poti smo se vozili po cesti, kjer so si druga za drugo sledile kmetije, kjer so prodajali buče. Veliiiike kupe buč. Toliko jih nisem še nikoli videla na enem mestu. Lepo je, ta oranžna barva mi je pri srcu in bučkotova juha, kot ji pravimo mi, ena boljših.
Popoldne je minilo v znamenju otroškega smeha, skrivanja žoge po polju sončnic, lovljenja toplih zlatih sončnih žarkov in večerje z najboljšim domačim kruhom, kar sem jih kdaj poskusila.
In ko se otroci veselo igrajo, ti pa v sosednji sobi sproščeno klepetaš, začutiš, da je življenja sreča in da je lepo. Kar tako.
