Najprej ena opomba k prejšnjim vpisom. Vem, da so pogosto zelo romantični, morda celo naivni in ustvarjajo ne-povsem-realno predstavo. Zavedam se, da je življenje skozi oči popotnika, ki le na kratko potuje skozi vse te kraje, precej drugačno kot je za prebivalce. Življenje, ki ga živijo oni, je v svojem bistvu podobno življenju v katerikoli drugi kulturi na svetu. V temelju večinoma vsi sledimo kulturno predpisanemu modelu življenja, ki je cikličen – otrok se rodi, je vzgojen (vključno s šolo), se poroči in ima otroke, med tem pa dela, dela in dela, in umre. To nam je pač vsem skupno. Razlikujejo nas kulturno specifične modifikacije tega modela, ki dajejo vtis nepremostljivih razlik med kulturami. Skratka, življenje za ”lokalce” pogosto ni rožnato, ampak je težko, rutinsko in dolgočasno. Sounds familiar? Eno od mojih opažanj se nanaša na ločitev med delom in prostim časom. Te ločitve pogosto ni – npr. restavracije so pravzaprav dom nekih ljudi in ni nenavadno, da kakšen član družine stopi v restavracijo ovit v brisačo. In podobno. Ali pa delovni čas: včasih sploh ne obstaja ločeno, ampak je pač cel dan. Prav ti, ki delajo npr. v restavraciji, so tam pač cel dan, ali pa prodajalci itn. Ne preveč zavidljivo življenje ha? Se pa vidi, da ni toliko individualizma in tekmovalnosti, družine so zelo povezane. Drugače niti ne more biti, glede na to, da je njihova hiša, bivališče, pogosto le en prostor, v katerem se pač dogaja vse. Tudi življenjska filozofija je drugačna, pogosto imaš občutek da živijo za danes. Kot da je jutri predaleč stran. En bolj zabavnih (ali pa tudi ne) dokazov, povezanih s tem je, da ko greš npr. zjutraj na zajtrk ali v trgovino ali kamorkoli, nihče nima denarja za zmenjati. Pa so prejšnji dan zagotovo dobili en kup drobiža. In potem letajo naokrog da nekdo le zmenja tisti denar 🙂 In še opomba k opombi :)) Vse to so zgolj moja subjektivna opažanja, morda prehitre posplošitve, saj za spoznanje neke kulture rabiš vsaj nekaj let in ne tistih par trenutkov, ko si enostavno očaran nad vsem :)Zgoraj napisano pa ne velja (več) toliko za Tajsko (vsaj za vsa ta mesta, medtem ko za podeželje bolj velja zgoraj napisano). Ta je precej podobna Zahodu in ko sem prišla nazaj se nisem počutila več tako dobro kot prej. Ker je tako domača, pa ne v dobrem smislu, ampak ker se počutim kot doma v Sloveniji. Ves ta promet, ti avtomobili, pa individualizem, mrki obrazi itn. Vzhodni del Tajske, kamor sem prišla iz Thakheka, je poimenovan Isaan, kar naj bi pomenilo ”vastness and prosperity”. Jaz sem dobila občutek, da velja bolj prvo.. Praznina, dolgčas, neskončne ravnine brez pravega življenja. Brez duše. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo da sem imela spet težke probleme pri komunikaciji, poleg tega sem se pa tudi zgubljala ves čas v teh mestih. Enostavno so prevelika zame :)) Predvsem je neprijetno ko komaj najdeš kakšno restavracijo, stopiš notri in ti pod nos pomolijo meni v tajščini. Very useful haha. Če ješ meso verjetno niti ni tak problem, lahko zamižiš in nekaj izbereš, če si pa vegetarijanec je pa manjši problem. In potem jim skušaš razložiti da želiš rice in vegetables pa te samo gledajo s prav velikimi očmi. Enkrat sem jim šla kar pokazat kaj želim 😀 Sem bila res sestradana in se mi ni dalo iskati druge restavracije :)) Med drugim se mi je v Surinu uspelo tudi izgubiti dvakrat v istem dnevu, kar je kar poseben dosežek hahaha. Sicer pa mi je bil od vsega vzhoda Surin še najbolj všeč, tam sem tudi ostala najdlje. Poleg tega pa sem šla na kratek izlet do t.i. ”silk weaving village”, skratka, vasi kjer delajo svilo. Very interesting! Na tistih starodavnih predilnih strojih ali kako se jim že reče. In to delo je reeeees počasno, na dan naredijo zgolj nekaj centrimetrov svilenega blaga.. Skratka, en kup potrpežljivosti je potrebno za to in zdaj iz prve roke vem zakaj so izdelki iz svile tako dragoceni 🙂
Po meditaciji sem se odpravila na sever Tajske. Najprej sem imela namen iti v Burmo, saj greš iz severa Tajske (Mai Sai) lahko čez mejo v Tachilek (Burma) in v Kengtung, 3 ure vožnje stran. Vizo oz dovoljenje dobiš za 14 dni (in 10$), ampak si omejen na ti dve območji. No, en dan pred nameravanim odhodom sem šla v en bookshop vprašat za kakšen vodič od Burme, pa mi je prijazen gospod povedal, da če hočeš v Kengtung, moraš najeti vodiča, za katerega plačaš 1000 baht na dan, kar je cca 25 eur. Ker je to dvakrat toliko kot moj dnevni budget, me je skoraj zadela kap 🙂 In sem se odločila da pač ne grem. Morda kdaj drugič, si bom vzela cel mesec in pač letela tja – ker drugače ”po zemlji”, zaenkrat, ne gre. Imajo pa aprila volitve in se zadeve utegnejo precej spremeniti.
Najprej sem bila en teden v Chiang Rai-ju, ki je precej simpatično, in predvsem ne-preveliko mestece. Za nekaj dni sem šla tudi v vas 23 km stran, kjer sem spet odkrila en mali raj :)(http://www.akhahill.com/chiangraiguesthouse.html). Very nice! Tak mir, nobenega prometa, vse okoli džungla in ”hill tribes”. Lahko greš na treking, ampak ker grem na treking v Nepalu, sem raje kar sama malo pohajkovala naokoli 🙂 Ugotovila sem da sem se povsem navadila na to življenje, in da se zdaj hitro znajdem kamorkoli pridem. Po tolikem času ”on the road” osvojiš kar nekaj trikov, najpogosteje glede prevozov ali pa hrane itn. Tako zdaj že kar lep čas uporabljam le še javne prevoze. Ti so tako fleksibilni, da je res enostavno priti kamorkoli. V Sloveniji je npr. tako da imajo avtobusi točno določene postaje in je skoraj nemogoče doseči, da bi ti ustavil kje med potjo. Tu je to povsem normalno, in če je treba ustavijo tudi pri vsakem ovinku. Druga stvar so songthaewi, ki so bolj kot neki mestni avtobusi in ti tudi ustavijo kjer pač hočes dol. Potem imaš pa še tuktuke in mototaksije, ki te pač odpeljejo kamor želiš. Moj jutranji ritual (po meditaciji :)) je postal obisk tržnice in nakup zajtrka 🙂 Ki je najpogosteje sticky rice z mangom in kokosovim mlekom. Njamiiiii, božansko 🙂 Vse to bom res pogrešala doma…Tržnico, sveže sadje, nasmejane obraze… 🙂 Vse je tako preprosto 🙂 Oz postane preprosto ko si toliko časa v tem okolju. Vsa previdnost in preudarnost iz začetka se sčasoma spremeni v spontanost – začnes delati to, kar delajo domačini, živeti tako, kot živijo oni. Stojiš sredi ceste, da ustaviš songthaew, ješ na tržnici in se ne obremenjuješ s higienskimi standardi, spiš med komarji in se trudiš ohraniti mirne živce, sam opereš perilo itn 🙂 Poleg tega pa te mine tudi želja po fotografiranju, ker doma tudi npr. ne fotografiraš svojega mesta in ljudi vsak dan haha. Moram reči da mi je ves ta način življenja postal precej všeč 🙂
No po Chiang Rai-ju je sledil premik v Chiang Mai, ki velja za prestolnico severnega dela Tajske in sploh drugo mesto takoj za Bangkokom. Čeprav ogromno, je mesto zelo simpatično. Malce me je spominjalo na Luang Prabang, z vsemi majhnimi uličicami, templji… (čeprav je Luang Prabang precej bolj unikaten). V Chiang Mai-ju sem šla na tečaj refleksne masaže stopal, ki je trajal tri dni (četrti dan sem se pa učila delati produkte iz zelišč-šampon, milo, čaje, kremo…). V mestu imas nešteto šol, kjer učijo razne vrste masaže, jaz pa sem se odločila za malce drugačno izkušnjo in sicer sem se učila na domu gospe učiteljice, Timmy :)) Je šlo za precej pristno izkušnjo tajskega, zelo preprostega življenja. Spala sem v eni mali hišici, ki je v prostem času skladišče. Takoj ko sem stopila notri sem opazila da so vse naokrog komarji. WC in tuš sta bila zunaj in vsakič ko sem rabila vodo, sem mogla okrog hiše odpreti pipo. V WC-ju je bilo malo morje komarjev. Precej neprijetna situacija je, ko pogledaš okrog sebe in vidiš same komarje…Nauk zgodbe: čim manj na WC in čim hitreje hahaha 😀 Kljub repelentu in tistemu oglju za komarje so me veselo malicali in se nisem niti trudila s štetjem pikov 😀 Občasno so me spravljali precej ob živce, še posebej ko so me sredi noči zbujali tisti znani zvoki zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz. Ampak sem preživela 🙂 Med boji s komarji sta me Timmy in njena mama pridno futrali in sem imela priložnost pojesti nekaj zanimivih zadev, za nekatere niti ne vem kako se imenujejo. Ker ko je mama prinesla hrano mi je nekaj govorila v tajščini jaz pa sem samo kimala :)) Meso v glavnem ni bilo kar je najbolj pomembno ha ha. Zvečer sem šla s Timmy malo raziskovat v mesto, nato pa nazaj med komarje. No, tečaj sem uspešno opravila in zdaj obvladam eno-urno masažo stopal. Precej zanimiva zadeva, gre pa za tajsko verzijo refleksologije, kjer se uporablja posebna palička za pritiskanje refleksnih točk. Če te ob pritisku zaboli pomeni da imaš na tistem delu telesa nek problem. Se moram še malo bolj poglobiti v to zadevo ker mi je postala zelo všeč 🙂 Izkušnja je bila res nekaj posebnega, kljub tistim komarjem. Sploh je bilo super ker sem imela končno priložnost spraševati vse kar me je zanimalo. Med drugim seveda tudi kako izgleda pogreb na Tajskem :))) Truplo zažgejo in to je v glavnem to. Premožnejsi ljudje lahko del kosti ali kaj podobnega dajo v stupo, za navadne smrtnike pa to pač ne pride v poštev. Skratka, nobenih pokopališč. Timmy mi je povedala tudi, da v templjih menihi delajo Vipassano, in da če hočeš greš v nekatere templje lahko tudi ti za nekaj dni. Ampak ker mi malce zmanjkuje časa se za to pač nisem odločila. Sem se pa naučila narediti povsem naraven šampon za lase! Obstaja ena zadeva, ki se ji reče soap nuts. Njihovo skorjo narežeš in skuhaš, zraven sem dodala še butterfly pea (roza) in kaffir lime, počakala da se je ohladilo in to je to. Soap nuts so neka naravna verzija ”žajfe”, zanimivo je da ustvarjajo precej mehurčkov 🙂 Skratka, dober nadomestek kemije 🙂
Naslednja postaja je bil Mae Sariang, majceno, a prisrčno mestece na zahodu Tajske, blizu meje z Burmo (očitno me res privlačijo ta mala mesta ob zahodni meji). Okrog in okrog je narava in polja. Je pa minus tale čas leta, saj zažigajo polja in gozdove in je v zraku polno dima, zaradi tega se pa nič ne vidi naokrog. Drugače mora biti pa res lep razgled… Očarljivost teh malih mestec na zahodni meji je povezana s tem, da so pogosto slepa ulica – da od tam ne moreš naprej. To velja predvsem za Sangkhlaburi, za Mae Sariang malo manj (ker greš od tu lahko v eno večje in bolj turistično mesto Mae Hong Song, vendar pa gre večina turistov po drugi poti, skozi Pai). Ljudje so tu res čudoviti, z nasmehi drvijo na svojih motorjih, in te veselo pozdravljajo kot da si stari znanec. Prijeten občutek 🙂
Ne vem če ste slišali, ampak prejšnji teden je bil v Bangkoku en bombni napad ali nekaj podobnega. V bistvu, kolikor sem uspela izvedeti, je bila precej ponesrečena akcija, saj so iranski napadalci, katerih tarča naj bi bili Izraelci, izvedli eno malo tragikomedijo. Eden je očitno bombo vrgel tako da se je odbila nazaj k njemu in je ostal brez nog. Poleg tega so razgnali svoje najeto stanovanje (kar seveda ni bil namen), skratka zgodba je precej nenavadna. Na srečo pa ni bilo nobenih smrtnih žrtev. Reakcija Tajske je zanimiva, ker niso zagnali nobenega terorističnega vika in krika. Čeprav je bila že v januarju neka grožnja s terorističnimi napadi in naj bi zdaj tuje ambasade svarile turiste pred potovanji na Tajsko, pa se tu nobeden pretirano ne obremenjuje. Kar bo pa bo 🙂
No pa še ena zadeva, ki je zelo značilna za Tajsko. Povsod po državi, po mestih, ob cestah, na zgradbah, v domovih, v hotelih, skratka res kjerkoli, imajo Tajci slike svojega kralja, na katerega so zelo ponosni, ga zelo spoštujejo in ima res močno avtoriteto. Morda bi se ga lahko primerjalo z angleško kraljico, mislim da sta še v podobnih letih. Bi pa znal nastati problem, ko bo kralj umrl (star je 84 let). Nasledil ga bo sicer sin, ki pa še zdaleč nima takšnega ugleda kot oče. Morda bi se lahko politična stabilnost Tajske nekoliko zamajala…So pa Tajci kar malce obsedeni z vsemi temi simboli – povsod imajo tudi zastave, predvajajo himno… Ena smešna zgodba o slednji se mi je zgodila, ko sem v Bangkoku na avtobusni postaji čakala avtobus. Sedela sem v ogromni čakalnici med vsemi temi ljudmi in malicala, ko slišim da nekdo govori po zvočniku. Odmislim, ker tako ali tako ne razumem kaj čveka. Nato pa močan hrup in kar naenkrat opazim da so vsi okrog mene vstali in da se je življenje ustavilo. Refleksno skočim v zrak tudi jaz in se smejim svoji in njihovi reakciji. Po zvočnikih zadoni himna in vsi mirno stojijo in poslušajo. Jaz se trudim ne-smejati in prežvekujem hrano ki je v vsej naglici še nisem uspela :)) Ko se himna konča pa izgleda kot da bi nekdo pritisnil tipko ”play” – spet se vsi začnejo premikati, se vsedejo nazaj na stole, spet čvekajo, tisti, ki pa so zamrznili sredi hoje, začnejo korakati naprej. Skratka, zelo zabaven incident 🙂
Lep pozdrav! 🙂
