Moj zadnji solo dan (na Tajskem) je bil zelo nenavaden in pretresljiv. Iz Ayutthaye sem šla z avtobusom do Northern Bus Station v Bangkoku (spet), kjer so mi povedali da do letališča avtobusi ne vozijo, ampak moram vzeti taksi. Torej sem mogla na bankomat dvignit denar za taksi, ker sem imela s sabo le še nekaj drobiža (ker je v mojem super vodiču pisalo da pelje bus iz Ayutthaye do letališča). Poiščem bankomat, vtaknem kartico, mi vrže vn denar, in v trenutku ko vzamem denar me ogovori nek taksist (ali nekdo ki je izgledal kot taksist), jaz pa se obrnem in pozabim na kartico. Vem tudi, da je za mano nekdo stal, pa ni nihče nič muksnil. Vse je bilo precej čudno. Da kartice nimam sem čisto slučajno ugotovila sredi avtoceste na poti na letališče. Takoj sem rekla vozniku če lahko obrneva in greva nazaj. Tega nisem mislila dobesedno, ampak gospod je avto ustavil kar sredi največjega prometa sredi avtoceste in peljal nekaj metrov vzvratno, kjer je bil izvoz. Prideva nazaj na postajo in seveda kartice ni nikjer in nihče nič ne ve. Tudi taksist ki me je ogovoril je izginil. Nisem zaganjala prevelike panike ampak sem si govorila ”Renata razmišljaj”. Spomnila sem se da imam s sabo še drugo kartico iz istega računa in sem s to dvignila največjo možno vsoto, cca 120 eur. Več pač ni šlo. Tudi na banki niso mogli ničesar narediti ker pač ne morejo uporabljati Maestro kartice. Domov sem takoj poslala sporočilo, naj gredo preklicat izgubljeno (ukradeno?) kartico, ampak po slovenski uri je bilo za banko se prezgodaj. Ker tudi na nobenem drugem bankomatu nisem mogla več dvigniti denarja sem bila že prepričana da so ga pač ukradli. Ni mi preostalo drugega kot da se sprijaznim in ne pustim da mi pokvari dan ali bognedaj celo potovanje 🙂 Je bilo pa ironično da je bil na računu denar, ki sem ga v vseh teh mesecih prihranila in bi ga prinesla domov. No, zgodba je dobila srečen epilog, ko mi je mami poslala sporočilo da je kartica preklicana in je gor še ves denar. Še vedno sicer ne vem, ali je bilo vse skupaj namerno, ampak očitno profesionalci, na mojo srečo, niso bili, ker če ne bi bil zame ves tisti denar izgubljen.Po tem pripetljaju je sledila procedura in čakanje na letališču, nato let in pristanek na letališču v Delhiju. Tam imajo prav čudno strukturo letališča (kar sem sicer vedela že vnaprej), namreč prtljago dobiš šele ko greš skozi immigration, se pravi ko ti že štempljajo vizo. Če uporabljaš letališče samo za transfer, je to pač logistična težava. Torej sem po pristanku namesto na Arrivals zavila na International transfers in jim razložila da čez nekaj ur letim v Nepal in če mi lahko dostavijo mojo prtljago. Vsi so bili zelo prijazni in mi rekli naj se vsedem in počakam, da bodo vse uredili. Čakam in čakam in se nič ne premika, niti ni nihče vprašal za karto, listek od prtljage, moje ime ali karkoli. Ampak sem si mislila da že vejo kaj delajo. Nato pa pride en, že na prvi pogled precej živčen, gospodič in me vpraša če sem jaz priletela iz Bangkoka in grem naprej v Nepal. Ja, pravilna ugotovitev. Reče mi če mu pokažem potni list in ko ugotovi da imam dvojni vstop v Indijo me skoraj brcne do immigration office. Da oni ne bodo meni nosili prtljage če imam vizo. No in tako sem mogla štempljat vizo samo zaradi tega da sem dobila prtljago, čeprav letališča nisem zapustila. Problem pri vsem tem je pa namreč v tem, da ko enkrat zapustiš Indijo (ko ti prvič štempljajo vizo), te 2 meseca ne spustijo nazaj. Oz. moraš potem, tu v Nepalu, urediti neko posebno dovoljenje, da te spustijo predčasno. Kar seveda spet stane. Po vsej tej kolobociji me je pa čakalo še 8 ur čakanja na Anjo. Čas je sicer presenetljivo hitro minil, vmes sem kar na tleh malce zadremala, preostal čas pa opazovala zaposlene in njihovo delo. Very fun! Imajo namreč precej dolgočasno delo, npr. sedenje na stolu in pregledovanje kart in podobno. Potem se pa vsak na svoj nacin kratkočasi. Jaz sem se pa z opazovanjem tega njihovega kratkočasenja ha ha. Anjin let je bil na mojo srečo točen in čez nekaj uric sva že poleteli proti Kathmanduju.
Letališče v Kathmanduju je kot ena zapuščena tovarniška hala ali pa malce večja lokalna beznica. Skratka, precej smešna zadeva. Najprej sva morali urediti vizo, ki za 15 dni stane 25 dolarjev. Nepal mi je bil takoj všeč, lahko bi rekla da je šlo za ljubezen na prvi pogled 🙂 In čeprav je Kathmandu res umazano in kaotično mesto, so v njem vsi ti prijazni in topli ljudje, zaradi katerega mi je celo ta norišnica všeč. Sicer pa sva morali v Kathmanduju urediti dovoljenja za treking, in potem sva se šele lahko odpravili proti Syabrubesiju, ki je bil štartna točka najinega treka – Langtang trek. No, vmes sem si sicer mogla najprej še kupiti puhovko, poleg tega pa mi je bankomat požrl še drugo kartico. That’s funny :)) Pot iz Kathmanduja do Syabrubesiju je dolga okrog 110km, vendar je za njo potrebnih kaksnih 8 ur. Je pa pokrajina res lepa, spet vse te riževe terase in gore, vse te vasi v strminah ipd. Syabrubesi je sicer ena smešna vas oz. bolj en skupek hostlov in restavracij ter malih trgovinic. Že naslednji dan sva tako začeli z najinim trekingom in hodili slabih 6 ur in 1000m višinske razlike do Rimchee-ja, kjer sva prespali. Prvi dan pot ni bila tako zanimiva, ker je šla pretirano po gozdu in po dolini in ni bilo nekih res lepih razgledov. So pa bile opice 🙂 Nekatere od njih precej agresivne, ena je npr. sprožila en mali plaz kamenja na pot. Tudi naslednji dan sva hodili podobno dolgo, a je bila pot bolj zanimiva in končno s tistimi pravimi razgledi, na katere upaš, ko greš na tak treking. Ko se enkrat dolina odpre in zagledaš vse te veličastne gore povsod okrog je občutek res izjemen. In ta slavni Langtang Lirung…pod katerim sva spali (no ja, par tisoč metrov nižje :)). Še bolj fascinantno je, ko se zbudiš v ves ta mir in spokoj. Malce manj prijeten je mraz in svinjsko hladen veter na tistih 3400m nadmorske višine. No, mimogrede sva izvedeli, da je naslednji dan v bližnji vasi, Langtang village, velik festival in sicer praznovanje tibetanskega novega leta. Gre namreč za področje, kjer je verjetno večina prebivalcev Tibetancev, z vsem kar pač spada zraven (verjetno so najbolj prepoznavne in očitne tibetanske molilne zastavice, ki plapolajo na vsakem koraku :)). Torej sva najin prvotni plan spremenili in se odločili, da greva naslednji dan do Kyanjin gompe in nazaj v Langtang village na to ”zabavo”, o kateri so vsi tako ponosno govorili. Načrt je bil super, narediti sva morali le nekaj več kot 400m višinske razlike in to brez tistih relativno težkih nahrbtnikov na ramah! Je pa izvedba malo šepala ha ha, ker sva s sabo vzeli premalo vode (not good) in ker sva prav pametno splezali mimo Kyanjin gompe do neke druge, ki se niti ni bila dokončana. Je pa bila na kakšnih 4000m, kar je pa tudi poseben dosežek. Še posebej če je nenameren ha ha 🙂 Sva pa toliko bolj utrujeni hodili potem nazaj. Ampak časa za jamranje in smiljenje samemu sebi po prihodu nazaj v guesthouse ni bilo, ker so se že začele priprave na praznovanje. Prijazna lastnika guesthousa sta naju in še nekaj drugih gostov odpeljala do vaške gompe, kjer je bilo že polno ljudi in so lame igrali bobne in mantrali. Res nepozabna izkušnja, biti del takšnega velikega dogodka in še posebej zaradi tega ker je bilo vse tako pristno. Ni bil šov za turiste, ker smo bili turisti postranska zadeva, čeprav so nas zelo gostoljubno sprejeli. So nas pa v nekem trenutku tudi vrgli ven ker ni bilo prostora ha ha 🙂 Tam je bilo vse zastonj in ženske so ves čas hodile okrog s skodelicami in tankale raksi (izgovori se rakši)), ki je sicer riževo vino, okus pa ima kot razredčen šnops. Tankale so sicer tudi tibetanski čaj, ki je sorta milk tea-ja z maslom in soljo, torej precej nenavadna čorba. Poleg tega pa je bila seveda prisotne tudi nekaj hrane 🙂 Tankanje raksi-ja je pomenilo da je bilo nekaj ljudi konkretno pijanih, kar je očitno klasika tudi na drugi strani planeta 🙂 Ampak, bila je res super izkušnja, poslušati petje in gledati plesanje (ki je postalo bolj neko zibanje v eno in drugo stran zaradi pomanjkanja prostora), biti del tega…Res sem se počutila počaščeno in srečno, da sem bila ob ravno pravem času na ravnem pravem mestu z ravno pravimi ljudmi 🙂 V bistvu niti ne najdem besed, da bi opisala nekaj tako posebnega. Sem si pa želela doživeti nekaj takega in želja se mi je v stokratni meri uresničila 🙂
Četrti dan sva se odpravili nazaj, najprej do Rimchee-ja, kjer sva prespali še eno noč, in nato naslednji dan nazaj v Syabrubesi. Pot nazaj je bila, po resnici povedano, precej težka. Po eni strani ker so me iz minute v minuto bolj boleli prsti na nogah ter mečne mišice, po drugi strani pa ker je pot precej monotona in si jo pač že enkrat prehodil. To je pač en minus takih trekov, kjer moraš po isti poti nazaj…Če bi imela več časa bi šla raje tako, da bi naredili krog oz. da bi končala treking na drugi točki kot je bila začetna. Ampak, vse bolečine so bile vredne vseh pogledov, razgledov in tistega čarobnega praznovanja tibetanskega novega leta 🙂 No pa še ena od mojih zabavnih cvetk; ko sva prišli nazaj v Syabrubesi in sem svoj nahrbtnik do konca razpakirala sem na svoje veliko presenečenje ugotovila, da sem celih pet dni s sabo nosila LITER VODE!! Pa še pol kg čokoladeMilke, za katero se mi tudi ni sanjalo da se nahaja na mojem hrbtu in ki mi jo je Anja prinesla od doma. Sva se pa fino nasmejali na ta račun 🙂 Na srečo me od nahrbtnika ni nič bolelo in sem lažje sprejela to neumnost ha ha 🙂
Vožnja iz Syabrubesija nazaj v Kathmandu je bila že malce na robu pameti. Gospod-precej-mlad-voznik je na začetku po eni res nevarni cesti (ki izgleda kot bi bila vrezana v zemeljski plaz) divjal skozi ovinke kot na reliju. Nas je kar malo odnašalo in je bila zelo neprijetna izkušnja. Sploh tisto poslušanje zavor ki so bile kot na enem reees starem kolesu…In tista cesta je izgledala res nevarno, zelo ozka in še precej uničena od dežja itd. Zelo blizu tisti bolivijski, ki velja za najbolj nevarno cesto na svetu. No, se mi je pa zgodila še ena super zadeva in sicer, nekje sem izgubila telefon, pa nimam pojma kje. Morda ko sva se odpravljali iz Syabrubesija in naju je lastnica guesthousa praktično zjagala od zajtrka, češ da imava čez par minut bus (ki je sicer šel čez pol ure). Ali pa mi je na avtobusu padel ven pa ga je nekdo pač vzel. Nimam pojma, najbolj sem pa nesrečna zaradi dejstva da sem ostala brez vse glasbe, ki sem jo imela na telefonu. Ampak bo že za nekaj dobro a ne 🙂 Skratka, da veste da me lahko izbrišete iz telefona ha ha. Pa da me je nemogoče kontaktirati :)) Drugače sva pa jutri še v Kathmanduju, nato pa greva v Indijo, najprej v Varanasi in potem naprej. Lep pozdrav!
