Poznate Couchsurfing? Pred nekaj leti sem na strani ustvarila profil, saj se mi je že takrat zdelo simpatično si deliti dom še s kakšno popotniško glavo. Pa sem potem v toku življenja malce pozabila na to, saj niti ni bilo nobenega zanimanja (ali pa le nisem našla mejlov v poplavi spama). Potem pa sem v zadnjih 2 tednih naenkrat dobila 3 prošnje. 2 od tega sicer za tisti vikend, ko smo na morju. Berem svoj profil 2 leti kasneje in z nasmehom ugotavljam, kako so se hitro stvari spremenile. Preselili smo se v nov dom in zdaj z nami svet raziskuje tudi Pika. Pa naša nepozabna azijska dogodivščina je za nami.
Ideja, da bomo gostitelji, mi zleze pod kožo in prevzame me prijetno vznemirjenje, ko začutim popotniški duh, pa čeprav tokrat ne drži koraka z nami. Seveda, naš dom je zadosti velik še za kakšno preprosto dušo. Ali pa 3.
Amelie pravi, da z dvema prijateljema prihajajo iz Nemčije. Študentje so, 21-letniki. Ko razmišljam o tem, kam bi jih bilo najboljše dati spat, me prešine misel o tem, ali se bom počutila bolj kot mama ali bolj kot prijateljska duša. Hecno misel pospravim na stran, ko se z Amelie pogovarjava o njihovih načrtih. Radi bi šli na Bled. In na Triglav. In pri nas prespali vmes. Že hitim navdušeno širit novico med moje ljube družinske člane in sprašujem Mijo o tem, ali ji je bolj všeč če jih damo spat v otroško sobo ali pa prav zares na kavč. Odloči se da ji je ljubše, da se bomo spet stiskali v ta veliki postelji. Juhuhu.
In so prišli. Z debelušnimi nahrbtniki in iskrenimi nasmeški na obrazu. Prijetna druščina. Takoj jih posvojimo. Kot ena vesela povečana družina za večerjo pečemo palačinke in navdušeno klepetamo. Včasih se mi zazdi, kot da jih že poznam; tako blizu so mi, kot da bi jih že kdaj kje srečala. Lepo je. Deliti. Sprejemati. Se učiti. Brez pričakovanj.
Dekleti sta sicer precej zmedeni in jima ni čisto povsem jasno, kaj se dogaja. Ko po večernih peripetijah zamižita v svet sanj, z našimi kavčarji še nekaj časa klepetamo. Krasni ljudje so in hvaležna sem, da so prišli v naše življenje. Mladi so, a hkrati zreli in prav prijetno čudovita družba. Všeč mi je spoznavati ljudi, širiti meje svojega uma in rasti skozi pogovore, skozi odnose.
Tako samoumevno se mi zdi deliti. Vsega je dovolj za vse, če le verjamemo in se ne ujemamo v zanko pohlepa. Sami ustvarjamo svet, v katerem hočemo živeti. O tem učimo tudi otroke in s to mislijo mi je prijetno in lahkotno zaspati. Topel objem mi napolni srce. Sreča je. Prav res – svet, v katerem hočem živet.
Prav lahko si predstavljam svet, v katerem namesto ograj, zidov in meja, gradimo odnose, gradimo bližino.
Namesto da bi eden pred drugim zapirali in zaklepali vrata, si delimo in se eden od drugega učimo.
Za dobro jutro pozdravimo še 3 skuštrane glave, jim pripravimo zajtrk in jih pripeljemo do Vrat. Njihova Vrata, ki jih bodo vodila do Triglava.
Naša vrata, ki so bile včeraj še sanje, danes pa hranijo upanje, da pripomoremo ustvarjat nov svet.
Hvala kavčarji.
