Najprej sta bila dva, drug drugemu namenjena.
Piš jesenskega vetra, zaradi katerega so pisani listi plesali v zraku, je na svojih krilih nosil življenje. Vdihnil ga je, čisto nežno, mimobežno.
Začelo se je popotovanje. Tisto čarobno, tisto čudežno.
Rasla je kot mala gosenica, ki je dan za dnem utripala v ritmu srca, ki jo je nosilo.
Rasla je v svojem malem bazenčku ljubezni.
Minevali so tedni in veselila se je, da ju bo spoznala. Mamin srčen smeh, ki je njen najljubši šum…
in atijevo toplo roko, ki jo navihano žgečka.
Bil je poletni dan, ko so njene oči ugledale nov svet. In njiju. Zazrle so se vanje in jo takoj zazibale z vso ljubeznijo, da ji ni bilo niti za hip težko.
Bila je micena micena bubica, kateri sta dala košček svojega srca.
Rada se je stiskala k mamici, tam ji je bilo vedno lepo.
V atijevih rokah se je počutila varno kot v svojem toplem kokonu.
Onadva sta ves njen svet.
Dnevi so se menjali z nočmi in vsakega dne se je razveselila z iskricami v očeh.
V njih je sijala vsa ljubezen in sreča, ki jo je družinica premogla.
Svet je postajal kraj za raziskovanje, ko so majhni prstki začeli odkrivati velike in majhne stvari.
In ko so postali utrujeni jih je vsakič pričakal ljubezniv objem in jih pospremil v najlepše sanje.
Male nožice so ji razširile pogled, ko so ubrano migale zdaj sem, zdaj tja.
Vedno je našla toplo dlan, ki ji je pomagala, ko sama ni več mogla.
Oči, modre kot najlepše jasno nebo, so očarale vsakega, na katerega so odložile pogled.
Učila se je in onadva sta se učila z njo.
Rasla je in raziskovala.
Zbujala se je v objemu ljubezni, raziskovala na oblaku sreče.
Onadva pa sta jo ljubila in s ponosom v očeh gledala, kako njuni mali deklici rastejo krila.
Zdaj ni nič več buba, postala je navihana metuljčica, ki se rada smeji in raziskuje…
ko pa se njena nežna duša utrudi, se vsakič znova z veseljem vrača v ljubeč objem mamice in atija.
Otroštvo so krila, ki si jih šiva s svojimi izkušnjami in ljubeznijo svojih zlatih staršev, ki sta ob njej, ko ju potrebuje in ki jo učita vsega lepega o tem svetu.
S tem ji dajeta veter v njena krila, da bo, ko bo čas, znala po svoje leteti skozi življenje, a se hkrati tudi znala vračati domov, k njima.
