Vietnam. Država, kjer lahko na lastni koži občutiš rasizem 🙂 Če so bile prvi mesec sanje, se je Vietnam začel kot nočna mora. Čudna država in predvsem čudni ljudje. Ali pa zgolj posebni, drugačni. Pa sem zelo toleranten človek ampak tu se sprva nisem nikakor našla. Zdi se mi da so zelo inkluzivna družba, zelo zaprti in pri tem se počutijo zelo samozavestno. Moja prva postaja je bil Ha Tien, majhno mestece tik ob meji s Kambodžo. Majhno, a čudno. Dolgočasno. Prav nič nimaš za početi tam. Sem se odločila da ga kar po hitrem postopku zapustim. Sem pa bila v enem smešnem guesthousu ali karkoli je že bilo za 4$. Lastnica je bila zelo prijazna, a ni znala besede angleško. Vedno sem je srečala na terasi in potem sva se šli pantomimo. Pripovedovala mi je cele zgodbice, za katere se mi sanja ne kaj je hotela povedati. Sumim da je opravljala sosede. Mi je pa prinesla neko sadje, ki je bilo res dobro in tudi na splošno je tu največ različnega sadja in to zadeve, ki jih ne najdeš doma. Ena boljših stvari na tem potovanju! In vse je tako okusno! Ne pa pri nas, ko imas občutek da ješ vodo z okusom 🙂
Naslednja postaja: Can Tho, največje mesto ob delti Mekonga. Da vidim to čudo. Bus naj bi štartal ob 12h, vožnja pa trajala 4 ure. OK. Ob 11h sem bila na postaji in spraševala zaposlene na kateri bus moram. Nobenega odgovora, ne govorijo angleško in mi kar ponujajo ene druge karte. No potem mi končno en taksist pokaže moj minibus. Vsedem se in naročim kavo (tu dobiš kavo v kozarcu z ledom, isto velja za čaj :)). Ogovori me en gospod, Vietnamec, pri sosednji mizi. Pogovor je zgledal tako, da je povedal eno besedo v angleščini, in nato naprej cel roman v vietnamščini. Nimam pojma kaj je hotel povedati, je pa postajal vedno bolj razburjen in vedno bolj je mahal z rokami. Potem so ga nekoliko le umirili domačini v lokalu. K meni so se pa vsedli trije taksisti in si ogledovali moja očala. Ja, vi si kar postrežte. Seveda nihče ne govori angleško, samo vsi te bulijo in se hihitajo. In čvekajo v vietnamščini. Ne počutiš se najbolj prijetno. No skratka, bus je štartal ob 12, na njem pa je bilo nekaj belcev, par domačinov in ena zelo glasna gospa. Z zajetnim šopkom denarja v roki. Aja, povedali so nam tudi, da gremo najprej v Chau Doc in nato presedemo na drug bus Pa da bo vožnja do Chau Doca trajala kakšne 2.5 ure. Skratka, da bomo v Can Tho prišli kasneje. OK, meni je vse skupaj postajalo smešno zato sem se le še nasmihala. Vožnja z busom je izgledala tako, da smo se vsakih 500m ustavili in pobrali ali odložili kaksnega domačina. Včasih se niti ustavili nismo, ampak so kar prileteli gor med vožnjo. V Can Tho smo prišli ob 7h…Ampak mene zamuda niti ni tako motila, meni vožnje ponavadi ne predstavljajo prevelikega problema oz. sem večinoma precej navdušena, samo da se premikam.
Can Tho je..spet čudno mesto. In res ogromno. Izgleda pa kot kup betona, z veliko prometa, veliko ljudi in eno res usrano reko, ki se ji reče Mekong. Not my kind of city. In promet je res katastrofalen, vsi ti motorji in brezvezno trobljenje… Drugače pa je taksi tu motor, se pravi dobiš čelado, voznik vzame en nahrbtnik in voila, že si v tej ludnici na cesti. Ker imam zanič vodič (Footprint, not for budget travellers) sem kar ena dva Poljaka vprašala kje bosta spala, pa smo šli nato kar skupaj tja. In dobili ugodno ceno. Moja je bila polovična hahaha zaradi enih smešnih naključij 🙂 Skratka, 5$ na noč. In končno sem imela toplo vodo, juhu 🙂 Za naslednji dan smo rezervirali izlet po Mekongu in ogled dveh plavajočih tržnic in še ene par traparij. Cena je bila relativno ugodna in ker sem že bila tam in itak nisem vedela kaj drugega početi sem pač rekla OK. In tako smo se ob 5.30 zjutraj odpravili gledat to umazano čudo. Čoln je bil majhen, vozila pa nas je ena ženska, ki ji je bilo očitno med vožnjo tako zelo dolgčas, da je kar ustvarjala ene zapestnice, nam rezala sadje itd 😀 Prijazna ženicka, čeprav, jasno, ni znala angleško in je naša komunikacija potekala bolj z rokami. Mekong je zanimiv, sploh prebivališča ljudi, ki živijo tik ob njem. Eni živijo kar v čolnih ali manjših barkah, ki jih spremenijo v hišice. Drugi živijo v lesenih “kolibah”, z že znanimi palmovimi listi. Tretji pa živijo v enih aluminijastih škatlicah, ki izgledajo kot da bi odprl eno konzervo in notri našel družinico Vietnamcev. Mekong je vse: stranišče, tuš, hrana, pomivalec posode, pralni stroj itd… Zanimivo za videti, nepredstavljivo za živet. Tudi floating market so zanimivi, v bistvu gre za to da so na enem mestu nagneteni čolni z najrazličnejsim sadjem, tudi nekaj zelenjave. V glavnem, če ne drugega sem ujela vsaj nekaj dobrih fotografij 🙂 Nazaj smo šli po nekih manjših, obstranskih kanalih, kjer je bilo veliko zelenja in prava džungla, tam je bilo res lepo. Dokler ne začne smrdet.
Can Tho sem hitro zapustila in naslednja postaja je bil Dalat. Voznja z nočnim busom je trajala 10 (zanimivih) ur. Imeli smo eno ogromno televizijo, na kateri so predvajali karaoke. Haha. Teh imaš tu čez glavo. In večina ni ravno najbolj talentiranih… Zraven mene je sedela ena mamica z majhnim otrokom, tako da smo se trije guzvali in jaz sem jima pogosto služila kot naslanjač. Ko smo se približevali Dalatu sem vedela da mi bo všeč, ker je nekje v hribih, in vse okrog je veliko narave. To kar sem pogrešala v tistem betonskem jugu. Mesto me malce spominja na Bled, saj ima eno veliko jezero, okrog katerega je prav prijetno pohajkovati. En dan sem šla spet z biciklom, in, kot ponavadi, je bil pokvarjen. To sem ugotovila šele ko sem bila že predaleč, da bi se obrnila. Menjalnik je bil fuč, je kar sam nekaj poskakoval in metal verigo dol. To so ugotovili tudi pozneje ko sem pripeljala kolo nazaj, pa mi niso hoteli vrniti denarja. Lahko pa vzamem drugo kolo. Yeah right, po tem mučenju imam prav energijo za še malo bicikliranja. Skratka, šla sem kakih 10 km do enih slapov in cesta je šla v eno smer po hribu dol, kar pomeni da sem mogla nazaj v hrib :)) Po eni strani sem bila kar vesela da menjalnik ni delal tako kot bi mogel in sem imela vsaj izgovor da sem kolo nazaj kar porivala hahaha. Se pa ni ravno prijetno sprehajati ali kolesariti po glavni cesti ker vsi vozijo divje in kar naenkrat največji avtobus potrobi za tvojim hrbtom, da te odnese v luft. Sem pa preživela, kar je vedno dober znak :)) Tudi preprosto prečkanje ceste tukaj predstavlja velik podvig, ki pa se ga kmalu navadiš. Moraš kar zakorakati in ujeti najprej luknjo v prometu iz ene strani, nato malo stojiš na sredi ceste, in potem skočiš čez. Vmes seveda poslušaš nenormalno trobljenje. Tu ni kot v Indiji, kjer te obvozijo, tu te pač povozijo če se ne umakneš 🙂
Včeraj sem opazovala ptičke v kletkah, ki jih je tu ogromno (nevem sicer čemu služijo). Razmišljala sem o tem, da večina ljudi večji del svojih življenj preživi tako, v kletki – le s to razliko da je njihova odločitev prostovoljna. Ujeti so v varnem zavetju svojih kletk in vsakdanji rutini, in kljub temu da jih morda ne osrečuje, vztrajajo pri tem. Samo zaradi tega ker vsa ta stalnost prinaša določeno mero ugodja, ne pa nujno sreče.
Danes me čaka 24urna vožnja proti severu, v Hue. Aja, ena ultrazanimiva stvar: Crazy house v Dalatu. Tam se pa res počutis kot Alica v čudežni deželi 🙂 Mal poguglejte če koga zanima, dokler ne naložim fotk 🙂 Sicer pa je facebook v Vietnamu blokiran 🙂
