Še vedno sem v Vietnamu. Čeprav sem na začetku mislila da bom po hitrem postopku odšla. Hue je…zelo deževno mesto. Ves čas je deževalo ali vsaj pršilo iz megle. Ne ravno popolno vreme. Kljub temu sem ga dodobra raziskala, en dan sem šla tudi s kolesom. Zanimivo je, kako v dežju vsi oblešejo palerine vseh mogoših barv in vzorcev in se z njimi vozijo okrog. Very colorful :)) Prvo noč sem preživela v backpackerskem hostlu, zgolj toliko da sem ugotovila da tak način potovanja ni zame. Rada imam svoj mir in nisem prišla žurat in zapravljat denarja za alkohol. Vsak pač po svoje.
Po Hue-ju sem imela namen oditi v Ninh Binh, kraj 90 km od Hanoi-ja, baje da ne toliko turističen in obljuden. Glavna znamenitost je Tam Coc, ki je podobna zadeva kot Halong Bay, samo da je na reki. No skratka, namesto v Ninh Binhu sem pristala v Hanoi-ju, ker nihče ni ustavil ali povedal kdaj moramo dol. Prepirati se je tako ali tako brezveze, ker ne mores nič doseči. Vietnamci so ljudje, ki ne delajo napak in za vse so krivi drugi. Oni pač ne. Tudi v Hanoi-ju me je pričakalo deževno vreme in ko sem pogledala napoved, bo tako ostalo še kakšen teden. Zaradi tega sem se odločila da pač ne grem v Halong Bay, ker za precej denarja ne mislim gledati te megle. Ironično, da je eden prvih razlogov, zakaj sem se odločila za Vietnam, zdaj odpadel. Haha, kaj pa češ:) Še sreča da sem se odločila, da ne grem v Halong Bay ker sem se na poti v Lao Cai pogovarjala z enim Malezijcem, ki je šel za tri dni in je rekel da je ves čas deževalo, poleg tega pa se je 10 od 15 ljudi še zastrupilo s hrano. Veselje.
V Hanoi-ju sem videla pretep na cesti. In to na najbolj prometni cesti. Izgledalo je precej smešno. Od daleč se je videlo samo neko kriljenje z rokami, ko pa sem prišla bližje sem videla žensko z motorjem in moškega s kolesom. Oba starejša. V rokah sta držala svoji čeladi in z njima pretepala eden drugega. Oziroma krilila z namenom zadeti drugega. No potem sta prišla dva moška in ju spravila vsakega na svoje vozilo in adijo. Sicer sem pa prebrala podatek, da je več kot 95% vozil v Vietnamu motorjev. Impresivno 🙂 Poleg tega pa baje na teden umre okrog 200 ljudi v prometnih nesrečah. Meni se to niti ne zdi toliko, glede na to da jih je mislim da več kot 80 milijonov. Sicer zelo divjajo in izgleda nevarno, ampak so toliko pazljivi in predvidljivi da ponavadi ne pride do ničesar hujšega. Sta mi pa Poljaka v Can Tho-ju povedala, da sta šla z minibusom iz Phnom Penha (Kambodza) v Vietnam in da so med potjo zbili enega kolesarja. Voznik minibusa je takoj zbežal in jih kar pustil same, oni pa niso niti vedeli kje so in nič. Človek, ki so ga zbili je bil hudo poškodovan, saj mu je iz ušes tekla kri…in je najverjetneje umrl. Prijateljica, ki živi v Siem Reapu (Kambodza) mi je povedala, da tudi v Kambodži veliko ljudi zbeži če se v koga zaletijo. Poleg tega pa velja, da če že koga zbiješ, je bolje da umre…Ker v nasprotnem primeru moraš pač plačati zelo visoko odškodnino.
Sicer pa je bil Hanoi prva prestolnica na moji poti, v kateri sem preživela več kot le nekaj ur. In moram reči da je stari del mesta zelo simpatičen. Kljub norišnici s prometom mi je tako ostal v kar lepem spominu. Privoščila sem si tudi eno kosilo povsem po vietnamsko. No skoraj povsem, z izjemo vsebine na krožniku, ki je sicer bazirana okrog mesa 🙂 Skratka, proces hranjenja izgleda tako, da dobiš hrano, v mojem primeru riž z zelenjavo, na krožniku, zraven pa omako, prazno skodelico z žlico in palčkami za jesti. Vietnamci ne jejo iz krožnika, ampak hrano dajo v skodelico, žlica je za omako, nato pa skodelico držijo v roki in jejo s palčkami. Da je bila izkušnja bolj pristna sem jedla ob cesti ha ha :)) Bilo je..zanimivo. In presenetljivo kako hitro se naučiš jesti riž s palčkami. Še ena zabavna stvar, ki sem jo opazila v Hanoi-ju pa so ulični frizerji in brivci. Ti imajo svoje prostore kar na pločniku, kamor postavijo stol, obesijo ogledalo in..sprejemajo stranke 🙂
Po Hanoi-ju sem se odpravila na sever. Na moje precejšnje razočaranje večinoma povsod na dolgih razdaljah vozijo le nočni avtobusi, kar pomeni da ne vidiš nič pokrajine. Ki mora biti zagotovo impresivna. Ker vsakič ko se zjutraj zdani gledam to čudo z očmi na pecljih :)) No skratka, cilj je bil majhen kraj ali vas po imenu Bac Ha, ki ima nekje okrog 8000 prebivalcev. Tu sem končno našla tisto, kar sem iskala po celem Vietnamu – mir, naravo, avtentičnost, kulturo… Nahaja se sredi hribov, vsepovsod naokrog pa je polno riževih teras in majhnih vasic, raztresenih po vseh teh hribih. Bac Ha je zelo pisana, posebej ob nedeljskih marketih, kamor pridejo ljudje iz najrazličnejsih okoliških ljudstev prodajat in kupovat. Med vsemi najbolj izstopajo Hmongi, ki imajo res unikatna oblačila. Ženske nosijo oblačila s posebnimi vzorci in precej kompleksno zgradbo – noge imajo bose, na njih pa sandale (čeprav je trenutno res mraz); posebna pisana krila z značilnimi potiski in vzorci, spodaj pa imajo okrog nog ovit podobno pisan trak, ki služi kot neka zascita pred mrazom. Čez krilo imajo (pisan) predpasnik. Zgornji del oblačila je spet podobno pisan, okrog vratu pa si zapnejo še en trakec. Na glavi imajo rute zelo pisanih barv. Skratka, google vam pokaže še slikovno gradivo. Mene res zanima simbolika teh oblačil, ker kar taka niso za brezveze. Vse te barve, vsa ta pisanost, ima gotovo nek smisel. Je pa zanimivo videti, kako še vedno živijo tradicionalen način življenja, nosijo ta konvencionalna oblačila, skratka, ohranjajo svojo posebno kulturo. Eden bolj zabavnih prizorov je, ko se na cesti sprehajata mož in žena, pri tem pa je mož tisti, ki na hrbtu nosi otroka 🙂 Danes sem odšla tudi na krajše pohajkovanje po bližnji okolici in videla nekaj res čudovite pokrajine, z vsemi temi riževimi terasami, pa polji itd. Po 14 dneh sem končno dočakala tudi nekaj sonca, tako da je bil dan res popoln. Sicer sem pa v soboto z dvema Belgijcema odšla na en drug, Can Cau market, 20 km stran od Bac He. Tisti je bil veliko bolj pristen, z veliko boljšo atmosfero kot pa nedeljski v Bac Hi, kjer je bilo vsega preveč, predvsem stvari, uvoženih iz Kitajske. Imaš pa na teh marketih res vse..
Jutri grem v Sapo, ki je verjetno najbolj turistično mesto na severu Vietnama, ampak nimam izbire, ker grem potem iz Sape v (slavni) Dien Bien Phu, ki je tik ob meji z Laosom. In nato hop čez mejo, v državico, kjer bom preživela vse praznike, vključno z rojstnim dnevom 🙂 Za Vietnam lahko rečem, da mi sicer ni žal, da sem ga obiskala, vendar pa nad njim nisem tako navdušena kot npr. nad Indijo ali Kambodžo. Sicer mi je Bac Ha vso izkušnjo res zelo polepšala, ker je še eden izmed tistih zakladov na tej naši dragi Zemljici, kljub temu pa so Vietnamci tako drugačni in njihova kultura meni tako težko razumljiva, da se najverjetneje sem ne bom vrnila. Poleg tega pa vsa ta ogromna mesta niso zame, ker so po eni strani enostavno prevelika in prenasičena z vsemi mogočimi dražljaji, po drugi strani pa so vsa ista. In razdalje v Vietnamu so res ogromne, premikanje iz enega mesta v drugega pa ne ravno najbolj poceni. Prav zato sem verjetno tudi zamudila nek del Vietnama, ki ga doživiš če odideš malo stran od mest. Ampak to spet stane.. Mislim da sem delček tega ujela tu, v Bac Hi, tako da sem vseeno zadovoljna.
Vietnamci in njihova kultura se po mojem mnenju precej razlikujejo od svojih zahodnih sosedov in so zelo podobni Kitajcem-tudi fizično. Njihovo kulturo zaznamuje mešanica budizma, taoizma in konfucianizma. Prav zato jo je tako težko razumeti, ker je tako zelo drugačna. No skratka, vesela sem, da sem doživela Vietnam, čeprav sem trenutno spet prehlajena ker je tu precej mrzlo, nekje okrog 13 stopinj. Problem predstavlja predvsem dejstvo, da ne moreš nikamor na toplo. V hotelih pač ni ogrevanja, če si na budgetu 🙂 Ampak bom tudi to preživela in komaj čakam Laos! Lep pozdrav 🙂
